Pregled leta 2025: FILM/TV
Leto 2025 je presenetilo s tem, kako odločno in samozavestno sta filmska ter televizijska produkcija stopili v dialog z aktualnim družbenim in političnim dogajanjem. V času, ko bi eskapizem lahko deloval kot najlažja in najbolj donosna izbira, so številni ustvarjalci ubrali nasprotno pot: film in televizijo so razumeli kot prostor refleksije, kritike in aktivnega premisleka realnosti. Namesto bega pred svetom smo tako dobili številna dela, ki svet proučujejo, problematizirajo in včasih tudi boleče razgaljajo. Na velikih platnih in malih zaslonih se je znova izkazalo, da avdiovizualni mediji niso zgolj sredstvo zabave, temveč pomemben kulturni in politični akter. Leto so tako zaznamovali prestižne serije, avtorsko prepoznavni filmi in tudi presenetljivo pogumni blockbusterji, ki so si drznili vstopiti na teren družbene kritike.
Katere serije in filmi so torej zaznamovali leto 2025?
TELEVIZIJA
Lansko leto sta z vidika prejetih nagrad, kritiške recepcije in odziva gledalcev nedvomno najbolj zaznamovala HBO in Apple TV+, ki sta znova potrdila svoj status vodilnih platform prestižne televizije. Netflix je kljub svoji globalni prevladi leto preživel nekoliko bolj spremenljivo, a ga je pokonci držala britanska miniserija Adolescenca (Adolescence), ki je ob izidu postala nepričakovan kulturni fenomen. Gre za psihološko kriminalno dramo, ki se pogumno loteva aktualnih tem, kot so incelska subkultura, nasilna mizoginija in radikalizacija mladih fantov na družbenih omrežjih. V štirih epizodah, vsaki posneti v enem samem neprekinjenem kadru, spremljamo družino Miller, katere življenje se obrne na glavo, ko policija nekega jutra aretira 13-letnega Jamieja (izjemni novinec Owen Cooper), obtoženega umora sošolke. Serija gradi napetost brez senzacionalizma, s poudarkom na psiholoških posledicah in družinski dinamiki. Med igralskimi presežki velja izpostaviti tudi Erin Doherty v vlogi psihologinje ter Stephena Grahama, ki je tudi soscenarist, kot Jamiejevega očeta.
Ironično je, da je uspeh Adolescence presenetil celo sam Netflix, saj so serijo uvrstili na platformo brez opaznejše marketinške kampanje, medtem ko je bila večina promocijske energije namenjena zadnji sezoni serije Stranger Things. Ta se je nazadnje izkazala za enega največjih razočaranj leta. Kljub enormnemu proračunu in obljubam o epohalnem zaključku so se tudi najzvestejši oboževalci obrnili proti bratoma Duffer, ki so jima očitali nerazrešene pripovedne loke, šibke dialoge in vse bolj enoplastne like. Premik od nostalgične coming-of-age znanstvene fantastike, omejene na majhno mesto, k bombastičnemu marveliziranemu spektaklu je Stranger Things povsem oropal čustvene koherence in napetosti, ki je izhajala iz neznanega, zato je serija po desetih letih, kolikor je trajala, v svojih zaključnih epizodah ohranila le obrise svoje prvotne podobe. Posledično je ljubitelje žanra toliko bolj razveselil HBO s predzgodbo morilskega klovna Pennywisa Tisto: Dobrodošli v Derryju (IT: Welcome to Derry). Serija je s postopno gradnjo suspenza in mikrokozmosom lokalne skupnosti ponudila konsistentno grozljivko, v kateri je demonski Pennywise vselej vir psihološkega terorja.
Med fenomenom Adolescence in flopom Stranger Things je Netflix lansko jesen ponudil še eno po krivici spregledano miniserijo Črni zajec (Black Rabbit). V mračni newyorški kriminalki Jason Bateman (sicer tudi eden od režiserjev) in Jude Law ustvarita napeto, čustveno nabito dinamiko med bratoma, ujetima v vrtinec kriminala, dolgov in zamolčanih zamer.
Apple TV+ je tudi letos dokazal, da njegova moč ni le v nadaljevanjih že uveljavljenih uspešnic, kot sta bila dolgo pričakovano nadaljevanje distopične znanstvene fantastike Severance ali pa nova sezona vohunskega trilerja Slow Horses, temveč predvsem v svežih, avtorsko prepoznavnih projektih. Najbolj je izstopala satirična komična serija Studio (The Studio), v kateri Seth Rogen upodobi novega direktorja fiktivnega hollywoodskega studia. Njegov lik je nenehno razpet med pričakovanji industrije, lastnimi ambicijami in idealistično željo, da bi studio vendarle ustvarjal filme, ki bi presegali golo komercialno logiko. Serija je pravi užitek za cinefile, saj ne ponuja zgolj ciničnega pogleda v zakulisje tovarne sanj, temveč izhaja iz iskrene ljubezni do filmskega ustvarjanja – čeprav obenem brez milosti secira in parodira Hollywood. Gostujoči nastopi resničnih režiserjev in igralcev, ki nastopajo kot karikirane različice samih sebe, dodatno bogatijo teksturo serije – za presenečenje tako že v prvi epizodi poskrbi Martin Scorsese.
Prav Scorsese je na Apple TV+ nastopil tudi v dokumentarni seriji Mr. Scorsese, v kateri je režiserka Rebecca Miller intimno obravnavala njegovo življenje in ustvarjalni opus. Konec leta je platforma navdušila še s konceptualno znanstvenofantastično serijo Pluribus, novim projektom Vincea Gilligana (Breaking Bad, Better Call Saul), ki na subverziven način razgrajuje trope zgodb o vesoljskih invazijah. Med lahkotnejšimi, a še vedno simpatičnimi projekti velja omeniti drugo sezono serije Platonic, komično dramo o platonskem prijateljstvu, v kateri znova blestita Seth Rogen in Rose Byrne.
Čeprav Apple TV+ s svojimi visokoproračunskimi, estetsko dovršenimi serijami vse bolj utrjuje sloves prestižnega ponudnika pretočnih vsebin, HBO tudi letos ni izgubil primata. Med novimi sezonami uveljavljenih naslovov, kot so družbena satira Beli lotos (The White Lotus), črna komedija Šale (Hacks), eksperimentalna bizarka Vaja (The Rehearsal), komična drama Krepostni Gemstonovi (The Righteous Gemstones) in zgodovinska drama Pozlačena doba (The Gilded Age), je zares razočarala le postapokaliptična drama The Last of Us, ki ji v nadaljevanju ni uspelo doseči emocionalne in narativne moči prve sezone.
Med novimi serijami je izstopala nagrajena zdravniška drama Pittsburška bolnišnica (The Pitt), kjer vsaka epizoda sledi eni uri v izmeni preobremenjenega zdravnika. Z realističnim prikazom vsakdana na ameriških urgencah serija hkrati odpira vprašanja problematičnega in izkoriščevalskega zdravstvenega sistema, kar ji doda tudi družbenokritično noto. Kritiško pozitivno sprejeta je bila tudi turobna kriminalna miniserija Posebna naloga (Task) z Markom Ruffalom v glavni vlogi. Konec lanskega leta je internet preplavila romantična serija Heated Rivalry, ki je s svojo intenzivno čustveno dinamiko (in precej eksplicitnimi prizori) hitro prerasla v spletno senzacijo. Prijetno je presenetila tudi kratkoformatna humoristična serija Ljubim L. A. (I Love LA), ki je z aktualnim humorjem in razumevanjem internetnega diskurza nagovarjala predvsem generacijo Z. Za ljubitelje absurda pa je HBO poleg Vaje ponudil še Veliko zaroto (The Chair Company), lynchevsko obarvano komično serijo, ki z nelagodnim cringe humorjem raziskuje mehanizme sodobne korporativne paranoje.
FILM
V mainstreamovski filmski produkciji so nastali nekateri blockbusterji, ki so s svojo izvirnostjo in pogumom pri naslavljanju tem, ki se jih Hollywood sicer rad izogiba, pokazali uporen duh. Izstopata Ena bitka za drugo (One Battle After Another, Paul Thomas Anderson) in Grešniki (Sinners, Ryan Coogler), ki z dobro mero humorja žanrske trope prepletata s tematizacijo upora. Oba sta bila izredno uspešna tako pri občinstvih kot v kritiških krogih, s tem pa dajeta upanje, da si tudi mainstreamovska produkcija še upa stopiti iz okvirov hollywoodskih pričakovanj. Z ozirom na dejstvo, da nad Hollywoodom visi temačen oblak grožnje korporativnega monopola – Netflix naj bi se namreč dogovarjal za nakup studia Warner Bros – so takšni visokoproračunski filmi več kot zaželeni in nujni.
Dokler ostajamo pri filmih, ki so (vsaj deloma) produkt z druge strani Atlantika, naj med avtorsko, arthouse produkcijo izpostavimo še Umri, ljubezen moja (Die My Love, Lynne Ramsay), Žal mi je, punčka (Sorry, Baby, Eva Victor), Hamnet (Chloé Zhao), Če bi imela noge, bi te brcnila (If I Had Legs I’d Kick You, Mary Bronstein) in Vodja operacije (The Mastermind, Kelly Reichardt). Če slučajno niste opazili, gre za same režiserke – v krogih neodvisne produkcije se kaže, da je v ospredju vedno več ženskih glasov, ki kritično, poglobljeno in inovativno obravnavajo teme osamljenosti, materinstva in medsebojne solidarnosti.
Zdi se, da je v slovenski filmski produkciji prihodnost prav tako ženska, s tem pa zagotovo tudi feministična. Trije celovečerni igrani filmi, ki so bili uspešni tako doma kot tudi v tujini, so Kaj ti je deklica (Urška Djukić), Fantasy (Kukla) in Ida, ki je pela tako grdo, da so še mrtvi vstali od mrtvih in zapeli z njo (Ester Ivakič). V zaprašena, porumenela jadra slovenskega filma je končno zapihal svež veter in s seboj prinesel glasove drznih in samosvojih ustvarjalk filmov, ki so (vsaj) na ravni drugih evropskih in svetovnih produkcij. Prihodnost se zdi še toliko obetavnejša, ker so vsi trije našteti filmi režijski prvenci.
Poleg igranih filmov je bila tudi dokumentarna produkcija izredno pestra in pogumna v tematikah, ki jih obravnava: med najbolj izstopajočimi dokumentarnimi filmi bi izpostavili Gora se ne bo premaknila (Petra Seliškar), ki spremlja še zadnjo družino pastirjev v gorah Severne Makedonije, Novi sošolci (Toni Cahunek), ki predstavlja ozadje priseljevanja s Kosova in izzive otrok pri vključevanju v novo državo, in Ko pridem ven (Metod Pevec), ki spremlja zapornike na Dobu, ko svoje življenjske zgodbe predelujejo prek terapije psihodrame. Ne moremo seveda mimo Fiume o morte! (Igor Bezinović), sicer slovenske koprodukcije, ki na inovativen način prikaže reško fašistično epizodo iz časa D’Annunzijeve okupacije, s tem pa zgodovino vrača v roke prebivalcev Reke. Izpostavili bi tudi celovečerni animirani film Zgodbe iz čarobnega vrta (Leon Vidmar, David Súkup, Patrik Pašš, Jean-Claude Rozec), ki je prav posebna enakovredna koprodukcija štirih držav in s tem pravi biser tako s produkcijskega kot tudi vsebinskega vidika – ganljiva zgodba o žalovanju in sprejemanju smrti, namenjena prav vsem generacijam.
Naj zaključimo še s povzetkom filmov, nagrajenih na najprestižnejših festivalih, ki so poleg že prej omenjenih zagotovo med najbolj izstopajočimi v svetu neodvisnega filma: v Cannesu je zlato palmo prejel Bila je samo nesreča (Yek tasadef sadeh, Jafar Panahi), nagrado za najboljšo režijo Kleber Mendonça Filho za Tajnega agenta (O agente secreto), glavno nagrado Sentimentalna vrednost (Affeksjonsverdi, Joachim Trier), nagrado žirije pa sta skupaj prejela Sirat (Sirāt, Oliver Laxe) in Zvok padanja (In die Sonne schauen, Mascha Schilinski). V Benetkah je zlatega leva prejel Oči, mati, sestra, brat (Father, Mother, Sister, Brother, Jim Jarmuch), v Berlinu pa zlatega medveda Sanje (Drømme, Dag Johan Haugerud). Vsi ti filmi so bili oziroma so še na voljo za ogled tudi pri nas in jih v filmskem uredništvu z veseljem priporočamo.
Kljub vsemu ustvarjalnemu zagonu in pogumu, ki sta ga pokazala zahodni film in televizija, ostaja pomembno opozorilo: zahodna produkcija je še vedno v veliki meri ujeta v mehurček lastnega udobja. Genocidi, vojne, ameriška zunanja politika ter širši pojavi imperializma in kolonializma so pogosto obravnavani bežno, fragmentarno ali pa potisnjeni na rob javnega zanimanja. Prav tu se razkrije politična odgovornost filmskega medija – ne le v tem, kaj pripoveduje, temveč tudi v tem, česa ne. Film ima namreč moč opozarjati, dokumentirati in prevpraševati status quo, vendar le, če mu kot gledalci to tudi omogočimo. Leto 2025 je pokazalo, da obstajajo avtorski glasovi, ki to odgovornost jemljejo resno. K temu diskurzu so med drugim pomembno prispevala tudi številna filmska dela, ki izpostavljajo palestinske glasove, med njimi S Hasanom v Gazi (With Hasan in Gaza, Kamal Aljafari), Glas Hind Radžab (Sawt Hind Rajab, Kaouther Ben Hania), Edina zemlja (No Other Land, Basel Adra, Hamdan Ballal, Yuval Abraham, Rachel Szor; izid leta 2024), in omnibus Iz ničelne točke (From Ground Zero), ki s svojo etično držo zahtevajo več kot zgolj pasivno gledanje.
Naj bo 2026 leto, v katerem bomo pozornost namenjali še več filmom in serijam, ki dokazujejo, da avdiovizualna umetnost ostaja prostor kritične zavesti!
Uredili: Iva Katušin in Tinkara Uršič Fratina
Lektorirala: Tajda Liplin Šerbetar
