20. 10. 2022 / Film/TV / Recenzija

Posrednik

Režija: Hirokazu Koreeda
Igralska zasedba: Song Kang-ho, Dong-won Gang, Ji-eun Lee, Bae Doona
Datum izida: 31. avgust 2022 (Slovenija)
Ocena: 8

Težko bi zgrešili, če bi pred ogledom kateregakoli filma Hirokazuja Koreede ugibali, da se bo zgodba na nek način zavrtela okoli koncepta družine. Japonski režiser in scenarist, ki ga je širša svetovna javnost spoznala leta 2018 preko njegove z zlato palmo nagrajene mojstrovine Tatiči (Manbiki Kazoku, 2018), že dolgo ostaja zvest prebadanju konvencionalnih pojmovanj družinskega življenja, pri čemer mu vedno znova uspe prestopiti osladnost in na plano povleči tisto sublimno v po ljubezni in pripadnosti hrepenečem posamezniku.

Namen naslova Posrednik je bržkone aludirati na borznega posrednika (v hangulu se naslov glasi 브로커, kar je zgolj fonetični zapis angleške besede “broker”; borzni posrednik – stock broker) z vsemi spremljajočimi konotacijami: preračunljivost, hladnost, odtujenost od sveta in želja po dobičku. Toda ko spoznamo Sang-hyeona (Song Kang-ho), lastnika do vratu zadolžene kemične čistilnice in naslovnega “posrednika”, vidimo, da je oznaka v veliki meri ironična. Dojenčke sirote, ki jih ilegalno “posreduje” staršem, ki otrok nočejo ali ne morejo imeti sami ali jih posvojiti po uradni proti, namreč res proda za denar, toda tega ne počne zgolj zaradi dobičkonosnosti, temveč ker so sirote, ki jih “izmakne” izpred sirotišnic, v resnici praktično neposvojljive, zaradi česar jim lahko ljubečo družino najde le skozi kriminal.

V Južni Koreji matere otrok, ki jih nočejo ali ne morejo vzgajati, namreč pogosto sploh ne prinesejo v sirotišnice, temveč jih pustijo v t. i. komorah za dojenčke oziroma baby boxes, ki služijo kot diskretna alternativa vsem tistim, ki so prej svoje otroke iz strahu pred razkritjem, da so jih spočele izven zakonskega stanu (to je v omenjenih državah še vedno sramotno dejanje), puščale na cerkvenih stopniščih, na ulicah ali jih celo ubile. A ravno zaradi anonimnosti, ki jo baby boxes nudijo materam, potlej njihovim dojenčkom zakonodaja onemogoči pot do posvojitve, saj nikoli niso bili registrirani, kot taki pa ostanejo vse otroštvo v sirotišnici.

Če lahko Tatiče opišemo kot zgodbo o družini posameznikov, ki jih sile sistema ločijo od drug drugega, je Posrednik zgodba o genezi takšne družine. O posameznikih, ki se skorajda po naključju in po prisili znajdejo skupaj, kljub temu pa kmalu stkejo med sabo vezi, ki jih držijo skupaj trdneje kot krvne linije ali oznake “oče in hčer” ter “brat in sestra”. Najmočnejšo točko filma predstavljajo razvijajoče se dinamike med štirimi “sopotniki” potujočega kombija – Sang-hyeonom in njegovim pomočnikom Dong-soojem (Dong-won Gang), dojenčkom, za katerega skrbita, medtem ko iščeta ustrezne starše, ter dojenčkovo materjo So-young (K-pop zvezdnica Ji-eun Lee), ki tudi sama hoče delček izkupička od prodaje otroka, ki ga sama ne more vzgajati.

Skozi njihove interakcije Koreeda sooča in preigrava različna prepričanja o naravi starševstva in predvsem o tem, ali je krivda, ki jo dandanes še vedno kar mimogrede nalagamo materam, ki zapustijo svojega otroka, sploh kadarkoli lahko upravičena. Dong-soo obžaluje, da je moral odraščati kot sirota, in sovraži svojo mater, ker ne more razumeti njenih dejanj; So-young svojemu sinu poje uspavanke in ga ujčka, obenem pa se zdi sprijaznjena s tem, da ga bo naslednji dan prodala, ter se vztrajno otepa Dong-soojevih mrkih pogledov; Sang-hyeon, ki v odnosu do ostalih dveh deluje kot očetovska figura, pa to vlogo zavzame, da bi kompenziral za odnos do svoje hčerke, ki ga je uničil zaradi neodgovornega vedenja. Zato Dong-sooja in So-young nikoli ne obsoja, pač pa ju sprejema v vsej njuni čustveni kompleksnosti.

Režiserjev pretanjen občutek za človeka, zaradi katerega se ga je tudi prijela oznaka “humanist”, pa vseeno sam po sebi še ne zaokroži filma v zadovoljivo celoto. Zgodba namreč ne ostaja osredotočena zgolj na Sang-hyeona in družbo, temveč nenehno preskakuje k paru detektivk, ki protagoniste skušata ujeti pri kaznivem dejanju. Ob tem služita kot nekakšna podvojitev občinstva, saj ju gledamo, kako gledata, hkrati pa tudi, kako komentirata in sta moralno zgroženi ali ambivalentni do tega, ali naj jih sploh aretirata. Pozneje se vpletejo še vdova umorjenega očeta So-younginega sina, ki najame gangsterje, da zanjo otroka ugrabijo. Z vključitvijo teh elementov se je režiser očitno želel poigrati z žanrom kriminalke, da bi dogajanju dodal suspenz, kar mu deloma tudi uspe, a zgodba na koncu izpade preveč zapletena in nabuhla z žanrskimi vložki, da bi lahko resnično resonirala z globokimi izpovedmi likov in resnostjo obravnavane tematike. Pa vendar kljub tej nekoliko nerodni izpeljavi Koreeda s Posrednikom pokaže, da je z reinvencijo svoje privzete tematike družine še vedno sposoben na zabavne in domiselne načine seči gledalcu do srca in spremeniti njegovo razmišljanje.


Lektorirala: Saška Maček