Popolna rutina
Naslov: Popolni dnevi (Perfect Days)
Režija: Wim Wenders
Scenarij: Takuma Takasaki in Wim Wenders
Fotografija: Franz Lustig
Igralska zasedba: Koji Yakusho, Tokio Emoto, Arisa Nakano, Aoi Yamada
Datum izida: 21. 12. 2023 (Nemčija), 4. 1. 2024 (Slovenija)
Ocena: 5/5
Vsako jutro se čistilec javnih stranišč Hirayama (Koji Yakusho) vstane, pospravi svoje ležišče, si pristriže brke, umije zobe, zalije džunglo rastlin v skromnem stanovanju, obleče uniformo, iz avtomata kupi kavo, izbere kaseto in se ob glasbeni spremljavi odpravi na delo. Med odmori gre v bližnji park jest kosilo in s starim analognim fotoaparatom fotografira skozi liste dreves prelivajočo se svetlobo. Po koncu delovnega dne se odpravi sproščat v javno kopališče in v bližnjo sosesko na večerjo. Ko ima prost dan, obišče prodajalno rabljenih knjig, ki jih zvečer bere, nato pa ponoči sanja o fragmentiranih črno-belih podobah, ki sijejo skozi liste dreves. Wendersovi Popolni dnevi (Perfect Days, 2023) sledijo tej rutini in raziskujejo, kaj se zgodi, če jo doleti nenaden pretres.
Film je začel nastajati, ko je bil Wenders povabljen v Tokio z namenom, da posname serijo kratkih filmov, ki naj bi bili povezani s projektom The Tokyo Toilet, v okviru katerega je bilo pod taktirko šestnajstih umetnikov preurejenih sedemnajst javnih stranišč. Namen projekta je bil gledalcem pomagati razumeti bistvo in posebnost japonske kulture gostoljubja. Iz tega je kmalu nastala ideja za celovečerni film in Wenders je tako svoje običajno raziskovanje eksistencialnega iskanja, premikanja, minevanja in nostalgije raziskal v kulturnem kontekstu Japonske, ki je že prej navdihnila njegova dokumentarca Notebook on Cities and Clothes (1989) in Tokyo-Ga (1985).
V prvem delu filma se vedno znova vračamo k Hirayami in skozi ponavljanje njegovega dne spoznavamo nove nianse njegove osebnosti. Opazimo lahko, da Hirayama svoje neprestižno delo opravlja s skoraj kirurško natančnostjo in nenavadno zavzetim pristopom. Ta predanost je skoraj komično nasprotna načinu njegovega mlajšega sodelavca Takashija (Tokio Emoto), ki svoje delo opravlja površno in s telefonom v roki. Raziskovanje razlike med generacijami se še dodatno poglobi v Hirayamovem asketskem življenju izven službe, kjer je preko poslušanja starih kaset, branja knjig in fotografiranja s staro filmsko kamero poudarjena lepota analognega. Kljub mestnemu okolju Hirayama ostaja blizu naravi, bodisi s posedanjem v parku, fotografiranjem in opazovanjem skozi drevesa sijoče svetlobe ali rastlin, ki jih prinese s sabo domov in posadi v skromnem stanovanju. Hirayama se zdi zadovoljen s samotarskim in skromnim življenjem, ki si ga je ustvaril. Njegovi dnevi so polni bežnih stikov s soljudmi, ki jim ponuja brezbesedno pomoč ali zgolj prisotnost. Kot stalni stranki v restavraciji mu ni treba reči nič, saj kljub toku ljudi izstopa in takoj dobi večerjo. Zdi se, da ga večina sveta pozna na bazi pozdrava ali videza, poznajo le njegov odsev, kaj veliko pa o njem zares ne ve nihče. Med drugim smo priča prisrčni interakciji, ko turistki demonstrira, kako delujejo na videz transparentne steklene stene enega izmed stranišč. Njegove tihe manire delujejo kot platno, na katerega ljudje projicirajo sodbe in pričakovanja, vendar čutimo, da Hirayamo navdaja ponos, ki se ne odziva na oznake, preko katerih ga pozna zunanji svet.
Že ko se nam zdi, da ga zaradi ponavljajoče se rutine dobro poznamo, se na vratih pojavi njegova nečakinja Nico (Arisa Nakano), ki je zbežala od doma. Na tej točki začnemo spoznavati, da je rigidnost njegove rutine morda zgolj obramba pred tem, da bi se spominjal preteklosti in družine, od katere se je oddaljil. Prihod nečakinje ga prisili, da jo vključi v svoje življenje in spremeni svojo rutino. Tako brezhiben tok dneva zamenjajo gostoljubno odstopanje postelje, zgodnje jutranje tihotapljenje po hiši pri pripravi na službo in neuspešni poskusi tihega zalivanja rož. Sprva nerad, a nato z vse večjim navdušenjem vozi nečakinjo s seboj na delo in preživlja dneve z njo, preden jo neizbežno pride iskat njena mama. Ta nepričakovan obisk mu pokaže, da kljub strogi rutini ne more nadzorovati pretoka spominov in nakazuje, da se je odrezal od svoje družine in se nima namena vrniti.
Film v tihem vsakdanu išče lepoto in jo skozi ponavljanje in drobne detajle tako v vsakdanu kot v najnižjih trenutkih tudi najde. Osamljenost, ki jo ta rutina prinese, je zadovoljiva za protagonista, dokler ni močno prevprašana s prihodom njegove nečakinje in soočenjem z zapuščenim delom svoje preteklosti. Po vznemirjenju se sicer vrne nazaj na dobro noto, vendar lahko čutimo nežne spremembe, ki jih je prineslo soočenje s preteklostjo. S tem nas povabi k sprejemanju delcev lastne zgodovine, ki jih morda želimo pozabiti.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
