Ponoreli Henry (Hardcore Henry)
Naloga akcijskih filmov je vzbujanje vznemirjenja, ki ga gledalec doživlja ob opazovanju junaka v težavnih in telesno zahtevnih situacijah; kaj pa, če je junak kar gledalec sam? To vprašanje so si v takšni ali drugačni obliki ustvarjalci filma Ponoreli Henry zastavili že leta 2013 pri izvirnem in izredno uspešnem kratkem filmu Insane Office Escape, ki je postal internetna senzacija; v celoti je posnet prvoosebno in prikazuje z adrenalinom prežet rop. Izredno ustvarjalna ruska ekipa je zdaj dobila priložnost, da se zares izkaže in s pičlima dvema milijonoma dolarjev na enak način posname celovečerec. Pri 96 minutah ima njihov pristop dobre in slabe plati.
Naslovni junak Henry se brez spomina zbudi v bolnišnici, kjer mu po izredno hudih poškodbah nameščajo kibernetično protetiko – zaradi nje bo bolj podoben stroju kot človeku in njegove fizične zmožnosti bodo eksponentno narasle, podobno kot v filmu RoboCop (1987). Že med proceduro se znajde na begu pred Akanom, telekinetičnim vodjo zlovešče korporacije, ki ima z njim svoje načrte. Sledi serija akcijskih sekvenc, v katerih se Henry na begu spopada z vojsko plačancev, podkupljenih policistov in njemu podobnih kiborgov. Oddih nudijo občasni »sestanki« z enim redkih zaveznikov: v številnih preoblekah ga igra izvrstni Sharlto Copley.
Ponoreli Henry je obvezen ogled za slehernega ljubitelja akcijskih filmov – izjemnost mu stežka odreče še tak cinik. Parkour, primerljiv s tistim iz filma Banlieue 13 (2004), namreč prižene do skrajnosti in mu obenem doda subjektivni pogled, pretepe, strelske obračune in povrhu še kak cestni pregon. Je pretiran (denimo z vulgarnostjo in krvjo), a mu na pomoč priskoči samoironičen humor, začinjen s ščepcem metanaracije. Bržda je tudi najboljši film, posnet po videoigri: čeprav na njej ne temelji, jo pooseblja.
Zaradi številnih dobrih strani se je toliko težje sprijazniti s slabimi. Bliskovit tempo v kombinaciji s ponavljajočim se dogajanjem naposled privede do utrujenosti, za nekatere morda celo naveličanosti. Karakterizacije skoraj ni, zgodbi nekako uspe, da je povsem preprosta, a obenem po nepotrebnem zapletena, kvaliteta igre pa neznansko niha.
Ura in pol, v kateri se naštete lastnosti spojijo, je tako po eni strani zelo zabavna, po drugi rahlo frustrirajoča: kljub neutrudni iznajdljivosti bi lahko avtorji iz zamisli izvlekli več. Morda bodo to storili v nepotrjenem, a nakazanem in nadvse dobrodošlem nadaljevanju. Akcijskemu žanru so zaenkrat dodali spoštovanja vrednega predstavnika. V drugo, z višjim proračunom in pridobljenimi izkušnjami, ga bodo morda redefinirali.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=96EChBYVFhU[/embedyt]
