31. 10. 2015 / Film/TV

Ponoči hodi sama (A Girl Walks Home Alone at Night)

Predstavljajte si film, ki je dejansko nasprotje svoje (sicer spretne) marketinške kampanje. Ponoči hodi sama pravzaprav ni »iranski vampirski špageti vestern«, kakor ga je poimenovala režiserka sama. Čeprav je slednja iranskega rodu in je film v perzijskem jeziku, gre za popolnoma ameriško produkcijo in nikakor ne spominja na iranske filme, ki ste jih lahko videli v minulih letih. Ana Lily Amirpour je kot ustvarjalka verjetno še najbližje iransko-francoski avtorici Satrapi, ne zgolj po atmosferi pripovedi, temveč tudi zaradi dejstva, da obstaja serija grafičnih romanov, ki dopolnjujejo njen celovečerni prvenec. Film se prodaja kot kratkočasno žanrsko delo, a je s sebi lastnim jezikom širokih kadrov, daljših sekvenc in umirjene montaže prej poskus umetniške stvaritve.

 

Čeprav delno na pripovedni ravni in predvsem z imenom fiktivnega kraja prikliče asociacijo na Tarantina in Rodrigueza, njegova stilizirana fotografija spomni recimo na Jarmuscha, motiv protagonistke pa na Leoneja, naseli soundtrack nekje vmes med kopije Morriconeja in Joy Division (kar bi bilo všeč vsem naštetim režiserjem) in uporabi trenutno ponovno zelo popularen vampirski mit, deluje vse našteto zgolj kot pretirana dekoracija. V svojem bistvu je film miniatura o srečanju fanta in dekleta, dveh upornikov, ujetih v neugodnih okoliščinah apatičnega mesta. Če želite, ga lahko razumete kot nadaljevanje ali variacijo na temo Alfredsonove Vampirske ljubezni. S to razliko, da je Ponoči hodi sama precej manj vizualno ekspliciten, nenazadnje zaradi za vampirske filme po Lugosiju tako neznačilne, a za nizkoproračunske celovečerce, kot je ta, tako značilne črno-bele fotografije.

 

Četudi je režiserka pred tem posnela istoimenski kratki film in je torej načeloma naredila študijo za daljšo formo, dobimo občutek, da je v svoj celovečerni prvenec – podobno kot veliko režiserjev na tej stopnji kariere – hotela vključiti preveč populističnih elementov za minimalistično pripoved in s tem ustvarila shizofreni film. Če bi slednji hotel biti umetniški, bi potreboval več simbolizma, vizualnega ekspresionizma, boljše dialoge in tudi ščepec več politične refleksije. V kolikor bi hotel biti mainstream, pa bi nujno potreboval več humorja in vsaj kakšen kliše romantičnih filmov.

Ponoči hodi sama (2)