34. LIFFe: Poljubi prihodnost – U2 v Sarajevu (Kiss the Future)
Režija: Nenad Čičin-Šain Scenarij: Bill S. Carter, Nenad Čičin-Šain Fotografija: Bradley Stonesifer Nastopajoči: Vesna Andree Zaimović, Senad Zaimović, Enes Zlatar, Boris Siber, Bono Datum izida: 19. 2. 2023 (Nemčija) Ocena: 9
Pri biografskih in dokumentarnih filmih, ki pripovedujejo o velikih dosežkih nekega posameznika ali skupine posameznikov (recimo glasbene skupine), vedno obstaja nevarnost, da se preteklost nekako olepša – da veliki dosežki izpadejo še večji in pomembnejši, ljudje za njimi pa skoraj kot nekaj več od navadnih smrtnikov. Oppenheimer je v svojem bombastičnem istoimenskem filmu na primer že od samega začetka svoje poti prikazan kot nadčloveški genij, kakor da bi mu bilo usojeno, da postane sprevrženi Prometej dvajsetega stoletja. Kar velja za Oppenheimerja, pa nikakor ni pravilo in obstajajo tovrstna dela, ki jim uspe bolj pristno prikazati svojo vsebino. Tak je tudi letošnji prejemnik nagrade občinstva na Liffu, dokumentarec Poljubi prihodnost.
Film v slovenskem prevodu nosi podnaslov U2 v Sarajevu, vendar pa je zgodba o rokovski skupini le rdeča nit, ki je skoraj nevidna ob zgodbi obleganega Sarajeva in njegovih prebivalcev. Ti prebivalci so resnični akterji, v filmu se spominjajo tega časa in pripovedujejo o tem, kako so takrat živeli. To počnejo, ne da bi dajali vtis napihovanja ali potvarjanja resnice; vsake toliko se komu zatrese glas ob bolečem spominu, vsake toliko kdo komu reče »budalo«, in oboje učinkuje človeško. Njihove razlage spremljajo stari posnetki in fotografije, od posnetkov nacionalističnih in hujskaških govorov srbskega predsednika Miloševića do prikaza bobnarja brez ene roke, ki pa še kar vztrajno bobna. Med vsemi posnetki film pokaže tudi izsek iz intervjuja s pevcem U2, ko se še ni docela zavedal, kakšno je življenje v obleganem Sarajevu. Te začetne nevednosti film ne skuša prikriti in tudi ne poveličuje vse pomoči, ki so jo člani U2 namenili prebivalcem Sarajeva – tisti, ki so je bili deležni, sami povedo, koliko jim je pomenila, kako je do nje prišlo in kako so jo sami doživljali.
Vrh tega se film igra s kontrastom življenje-smrt, to pa tako, da v kontekstu vojne, ki v glavnem proizvaja zgodbe o smrti, namesto o tem govori o življenju. Distinkcija je tu pomembna: ne o preživetju, temveč o povsem običajnem življenju. Slednje tako nastopi kot oblika protesta proti vojni, sredi vojne, ognja, strelov in eksplozij brez konca, in sicer v obliki rokovskih koncertov, klubov, porok in lepotnih tekmovanj. Podoba družbe, ki v nečloveških razmerah poskuša živeti karseda običajno, je močna in čustveno nabita.
Edino, kar me je pri filmu zmotilo, je njegov konec. S tem merim na vprašanje, ki ga postavijo ob koncu filma: »Ali ne bi morda danes potrebovali česa takega?« Preden bi se glede tega lahko zares zamislili, pa nemudoma sledijo posnetki Putinovih javnih nastopov in vojne v Ukrajini. Povezava je vsekakor na mestu – kar se je zgodilo v Sarajevu, se dogaja tudi danes v Ukrajini in na še preveč podoben način so mediji o tem zdaj nehali poročati, besede Miloševića pa so ponekod še preveč podobne Putinovim. Ravno zaradi te (še enkrat, prevelike!) podobnosti pa se mi zdi ta zaključek povsem nepotreben. Sleherni gledalec bo, če že ne živi pod kakšnim kamnom, nemudoma ob ogledu filma pomislil, da se nekaj podobnega dogaja tudi danes. S svojim koncem Poljubi prihodnost tako v prvi vrsti podceni svojo lastno zmožnost, da bi to sporočilo podal, ne da bi ga moral še ubesediti, v drugi vrsti pa podceni tudi gledalčevo zmožnost, da do sporočila lahko pride brez dodatne pomoči.
Razlika je v tem: podati to isto sporočilo na umetniški način in podati ga na način, ki spominja na najbolj neposredno propagando. Konec, ki spada v slednjo kategorijo, je nepotreben, ker film svoje sporočilo vsekakor uspe prikazati umetniško. Še več: brez konca učinkuje kot protivojno umetniško delo za vse čase in primerno za vsako vojno. V njem ljudje, ki so vojno izkusili, pripovedujejo o tem, kako niso izgubili upanja in rokenrola, porok in vsega drugega, kar vojne pogosto vzamejo. Ravno zato, ker Poljubi prihodnost ne prikaže teh ljudi kot nekaj več od navadnih smrtnikov, pa služi tudi kot zgodba o tem, kako ima vsak posameznik lahko veliko idejo in jo lahko z veliko mero vztrajnosti tudi uresniči.
Uredil: Alen Golež
Lektoriral: Alen Golež