Pokliči me po svojem imenu (Call Me by Your Name)
Leta 1983 se mlad ameriški študent arheologije po imenu Oliver na povabilo svojega profesorja za kratek čas pridruži njemu in njegovi družini v njihovi idilični poletni vili sredi severne Italije. Med svojim bivanjem tam spozna profesorjevega sedemnajstletnega sina Elia, s katerim se zapleteta v izjemno čustven ljubezenski odnos, ki je povod za pretresljivo filmsko pripoved o prijateljstvu, sočutju in izgubi.
Elio živi sanjsko življenje vsakega ljubitelja umetnosti. Njegov oče je uspešen arheolog, mama pa je prav tako intelektualka, ki govori štiri različne jezike. Čez poletje lenarijo v svoji čudoviti vili, čez dan berejo, se pogovarjajo in pijejo vino v prostornem zelenem atriju. Vse se spremeni, ko v njihovo rezidenco prispe Američan Oliver, ki pa je vse prej kot vljuden gost.
Lepo vzgojeni Elio mu odstopi svojo sobo, vsak večer ga na mizi čaka izbrana večerja, ne glede na to, ali se prikaže ali ne. Iz neznanih razlogov takšno arogantno obnašanje uglajenega profesorja in njegove žene niti malo ne moti, zato pa izjemno razdraži njunega sina. Da pa bi bilo še huje, se kljub dejstvu, da Oliverja vsak dan vozi po bližnjih vasicah in mu iz čiste dobre volje razkazuje domačo okolico, ta zanj niti malo ne zmeni. Elio Oliverja zavistno opazuje od daleč, ko na lokalni zabavi pleše z njegovo prijateljico, stika med njegovimi stvarmi in oblekami, bere njegovo študijsko čtivo in živčno čaka na kakršenkoli znak vzajemne privlačnosti z Oliverjeve strani. Situacija pa se hitro obrne.
Moška se zapleteta v strastno erotično razmerje, ki ga s stranskega tira pasivno opazujeta prav nič naivna starša, čeprav sta Elio in Oliver prepričana, da ta o celi stvari nimata pojma. Potem odideta skupaj na podaljšan vikend, ki se konča z razhodom. Oliver odide nazaj v Ameriko. Vendar ta razplet, ne glede na to, kako zelo klišejski je, nekoliko zmede. O Oliverjevemu odhodu in bližajočemu koncu romance se protagonista nikoli ne pogovarjata in ni razvidno, kaj ju je motiviralo, da sta nad vsem skupaj kar obupala.
Film se odvija v zaprtem vizualnem mehurčku prelepe poletne krajine in romantične arhitekture tako same vile kot tudi italijanskih ozkih ulic in širokih trgov. Naracija je linearna, dialoga ni malo, je pa pripovedno omejen. Nemogoče si je predstavljati, da bi se isto sosledje dogodkov odvilo v natrpanem mestu sredi šolskega leta. In to deluje pozitivno za pričujočo zgodbo, saj lahko protagonista opazujemo odrezana stran od vsakdanjega življenja, kar potencira občutek odmaknjenosti od realnosti, ki ga prinaša zaljubljenost sama. Omembe vredna je tudi čudovita glasba Sufjana Stevensa, ki s sanjavim zvenom lepo dopolnjuje vzdušje filma.
Razen samega razvoja ljubezenske zgodbe, ki se odvije intenzivno – v roku enega meseca –, ostaja dejanska narava obeh glavnih likov nedorečena. Mogoče je Elio nekoliko bolj karakterno opredeljen in profiliran, je pa zato Oliver prava uganka. Kakšne so njegove ljubezenske izkušnje do sedaj, kako razmišlja o svoji seksualnosti, kako dojema situacijo z Eliovima staršema? Film odgovora na ta vprašanja ne ponudi. Sicer sta oba igralca v glavnih vlogah izjemna, vendar veliko bolj izstopa prav Timothée Chalamet (Elio), kar je malo neprijetno, glede na prej omenjen problem Oliverjeve neopredeljenosti, čigar karakter zato nekoliko zbledi. Prav tako ni razvidno, zakaj pride do preobrata v Oliverjevem obnašanju, ko se spremeni iz arogantnega in nadutega sogovornika v zaljubljenega in nežnega človeka.
Dialogi delujejo po liniji najmanjšega odpora in so večinoma omejeni na banalne pogovore. Zdi se, da film dogajanje podaja nalašč na način, ki pusti ob strani vse, razen same enkratnosti ljubezenskega doživetja, ki bi lahko bilo enako tudi med moškim in žensko, med dvema ženskama, med starejšima osebama … A nikakor ne gre za problemski film, kot se zazdi sprva, saj razen pogleda staršev ne prikaže drugega vrednotenja odnosa med Eliom in Oliverjem. Mogoče je prav ta starševska drža do sina in njegovega ljubimca ključni nosilec sporočila filma, ki namesto, da bi v ospredje postavljal problematiko nesprejemanja LGBTQ partnerstva v pretežno katoliški vaščanski družbi 80. let dvajsetega stoletja, postavlja v ospredje lepoto odnosa samega.
Največja odlika filma je torej pristen prikaz čustev med ljudmi. Ko se Elio vrne domov, ga pričakata tako razumevajoča starša kot tudi najboljša prijateljica. Skupaj mu nudijo oporo. Eliov oče v ganljivem dialogu izrazi globoko sočutje do sinove situacije ob razhodu, ko mu pove, da »sam nikoli ni doživel česa takega, kar je on občutil z Oliverjem«. Mogoče pa gre za film o tem, kako pomembna je strpna in spoštljiva vzgoja. Ne da bi režiser temo medsebojnega sprejemanja posebej naslavljal, mu uspe to, kar ne uspe veliko ljubezenskim filmom, ki stavijo prav vse na ljubezensko tematiko samo: uspe mu vzpostavitev močnega etičnega sporočila. Ne s kritiko. Z zgledom.
Pokliči me po svojem imenu (2017) je film, ki bo ostal z menoj še zelo dolgo časa. Ne govori toliko o iskanju spolne identitete, kot o iskanju celotne lastne identitete same (čeprav je prva seveda del druge). V tem smislu je pomenljiv že naslov: Pokliči me po svojem imenu. Pokliči me po svojem imenu in jaz te bom poklical(a) s svojim. Na koncu namreč šteje kdo smo v odnosu do drugih in kako se v njih prepoznamo. V današnji družbi prav krvavo potrebujemo filme, ki spregovorijo o sočutju. In ljubezni. V vseh njenih oblikah.
Napovednik za film:
[embedyt]https://youtu.be/Z9AYPxH5NTM[/embedyt]
