Pojdi z mano

Film Pojdi z mano v režiji Igorja Šterka, ki je nastal po istoimenski knjižni predlogi Dušana Čatra iz leta 2008, je tipičen mladinski triler. Šterk se je s končnim rezultatom zelo izkazal kot režiser filma po knjigi, saj se zgodbi v obeh delih prekrivata.

Zgodba se vrti okoli štirih najstnikov; Manca, Ota, Špurča in Mine, pri čemer je rahlo v ospredju Mančeva zgodba. Z najboljšim prijateljem Otom, njegovo simpatijo Mino in vedno pametnim Špurčem se odpravi v naravo, da bi posneli fotografije za nalogo pri fotografskem krožku. Na nevarnost, ki jih doseže globoko v gozdu, jih opozarjajo že kmetije na poti, kjer naletijo na »necivilizirane« ljudi, ki  jih želijo spoditi. Ta poteza je tipična za žanr, vendar ni speljana slabo, ker se dogodki in snidenja ne ponavljajo, vsaka družina do štirih prijateljev pristopi na drugačen način.

Ko prispejo na cilj do votlin, je vzdušje zelo sproščujoče, gozd je prikazan svetlo in prijetno. Odločijo se, da se ne bodo vrnili po isti poti, ampak bodo šli skozi votline, a se kmalu zavejo, da so zašli. Takrat se vzdušje zaostri, barve potemnijo, gledalec začne čutiti nemir in nestrpnost. Vse to stopnjujejo še prepiri, ki se med četverico kar vrstijo, ter Mančeve zgodbe iz otroštva, ki pripovedujejo o grozljivem morilcu iz okolice. Za vzdušje poskrbijo tudi groteskne podobe živali in način snemanja v krogu ob pripovedovanju zgodb, saj gledalec opazuje, kako se spreminja obrazna mimika poslušalcev.

Protagonisti v strahu in prepričanju, da jih lovi morilec, v gozdu preživijo dve noči. Vedno, ko se prikaže kanček upanja za izhod, so bolj sproščeni, barve so svetlejše. Takoj, ko upanje ponovno zamre, se spet začnejo prepiri, nemirnost raste z vsako minuto, gozd dobi drugačno, temnejšo, grozljivejšo podobo. S tem Šterk doseže močno nihanje čustev, kar še dodatno potrjuje žanr. Še ena žanrska poteza je končni cliffhanger, ki pa je malo preveč predvidljiv.

Prizorišče je še ena pričakovana žanrska poteza, a različne plasti narave so vseeno zanimivo prikazane. Šterk se je zelo potrudil, da gozda ni prikazal samo v negativnem, temnem smislu, kot so prikazane grozeče jame, kamor protagoniste pot večkrat zanese, ampak je vključil tudi prijetno plast, na primer lepote tolmuna s čisto vodo, kjer se človek lahko skopa. Režiserju uspe prikazati moč narave, ki je vedno korak pred človekom. K temu pripomorejo tudi čudoviti široko posneti kadri, ki veličino narave še dodatno poudarjajo.

Napeto je gledati, kako se najstniki znajdejo v nevarnosti in se poskušajo rešiti. Igralci so prepričljivi, pretiravanja skoraj ni bilo opaziti, saj se obnašajo in razmišljajo tipično najstniško. Kljub paniki je v ozadju vedno vprašanje prijateljstva in zagledanosti, kar je zelo mladostniška poteza, poleg tega pa jih niso predstavili kot mladostnike, ki bi se v znašli naravi, saj navsezadnje prihajajo iz Ljubljane. Edino igra Matije Davida Brodnika (Špurč) je na trenutke preveč prisiljena, njegovo nihanje razpoloženja je bilo premočno in prehitro.

Kljub vsem dobrim lastnostim je film še vedno preveč tipičen in se natančno drži okvirov svojega žanra. Magičnost prizorišča gledalca takoj posrka, a če si predstavljamo drugačno sceno ali pa za trenutek pomislimo le na samo zgodbo, se lahko hitro ulovimo ob misli, da je zgodba filma tipična, neoriginalna in že prevečkrat posneta.

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=FiaUrGI29Gc[/embedyt]