26. 8. 2018 / Film/TV

Podedovano zlo (Hereditary)

V Podedovanem zlu spremljamo družino Ellen Graham po njeni smrti ter njihovo soočenje z izgubo in žalovanjem. Annie (Collette), Ellenina hči, tudi sama žena in mati, z njo ni imela dobrega odnosa, zato se ob njeni smrti zateka k svojemu nenavadnemu hobiju izdelovanja miniatur, ki ji predstavlja terapevtski pobeg iz realnosti. Zadržano začne obiskovati tudi skupinsko terapijo, kar pa skriva pred možem, Stevom (Byrne), ki se trudi biti ženina opora in hkrati še zmeraj ustrezna avtoriteta otrokoma. Njuna hči Charlie (Shapiro) prične poglobljeno razmišljati o smrti, sin Peter (Wolff) pa se kot tipičen najstnik predaja uživanju prepovedanih substanc. Ob brskanju po Ellenini preteklosti Grahamovi ugotovijo, da je morda le niso poznali tako dobro kot so mislili, njihove odnose pa še dodatno skrha nova tragična nesreča.

Žanr grozljivke, ki je bil predvsem s strani kritiške srenje dolgo časa potisnjen v kot in gledan zviška, doživlja nov, močno potreben preporod. Novo zlato dobo je z ostro kritiko rasizma pričela grozljivka Zbeži! (Get Out, 2017, rež. Jordan Peele), rimejk Kingove knjižne in televizijske klasike Tisto (It, 2017, rež. Andy Muschietti) je postal eden najuspešnejših filmov leta, nazadnje pa je navdušilo še Tiho mesto (A Quiet Place, 2018, rež. John Krasinski), pri katerem je šlo za nekakšen zvočni eksperiment, v katerem je glavno vlogo ironično odigrala – tišina. Nov dokaz za preboj žanra je Podedovano zlo, ki ostalo konkurenco v srhljivosti z lahkoto prekaša, na tem mestu pa je potrebno pohvaliti tudi slovenske kinematografe, saj tako zahtevni filmi pri nas redkokdaj dočakajo kino distribucijo, sploh v poletnem času, ki je običajno rezerviran za povsem druge žanre.

Že uvodni kader da vedeti, da ne gre za tipično grozljivko, saj kamera najprej pokaže zunanjost prave hiše Grahamovih, ob vstopu skozi okno v enega izmed prostorov pa se izkaže, da gre v resnici za Anniejino miniaturno verzijo hiše, ob nadaljnjem približanju pa se v njem začne že odvijati prava zgodba, saj se nenadoma znajdemo v pravi in ne več miniaturni sobi. Ta tehnika daje slutiti, da se kljub navidezni uvodni spokojnosti, pripravlja nekaj zloveščega; Grahamovi namreč metaforično sedijo na najbolj divjem vlakcu smrti, ki neizbežno drvi v ogromno razpoko na svojih tirih.

PodedovanoZlo4

Zanimivo je, da gre za prvi pravi celovečerni film Arija Asterja, ki se je lotil tako režije kot tudi scenarija, ki sta izvrstna. Levji delež k pristnosti celote doprinese vrhunska igralska ekipa na čelu z (nepresenetljivo) navdušujočo in surovo Toni Collette, ki je v prikazih materinega spopadanja z bolečino fizičnega in mentalnega razpadanja družine sapo jemajoča. Nepredstavljivo je, da je bila igralka za najprestižnejšo filmsko nagrado oskar doslej le nominirana, v vlogi Annie pa dostavi eno svojih najbolj markantnih igralskih kreacij. Še večje odkritje pa je šestnajstletna debitantka Milly Shapiro, ki ne potrebuje dialoga, da bi prestrašila, ampak sta dovolj že njena pojava in karizma. Prava glavna vloga pa v resnici ne pripade nobenemu od igralcev, ampak občutkom izgube. Ta se utelesi v zlovešči entiteti, ki zasede vsak najmanjši kotiček doma Grahamovih, nad njo pa v stranski vlogi ves čas bdi krivda, ki neusmiljeno ruši vse pred seboj.

Po zgledu največjih grozljivih mojstrovin se Aster za strašenje poleg igralske ekipe naslanja še na sliko, zvok, svetlobo, kamero in montažo, kar daje končnemu izdelku na trenutke surrealističen pridih. Morda najbolj očitno je to razvidno v prikazu eksterierjev, namesto katerih tu in tam uporabi kar Anniejine miniature, ali pa v nenadnih preskokih med dnevom in nočjo, ki pomagajo ohranjati pozornost in vzdržujejo tempo. S tem izrablja čisto vse avdiovizualne elemente s katerimi razpolaga film in gledalca postavlja v samo središče dogajanja, hkrati pa postavlja pod vprašanje resničnost prikazanega – se vse to, kar vidimo, tudi zares dogaja, ali pa gre morda le za plod Anniejine domišljije?

PodedovanoZlo2

Z rahločutnostjo režiser ustvari študijo (bolj ali manj uspešnega) soočanja z izgubo bližnjega, ki je veliko grozljivejša kot bi lahko bila katerakoli druga fiktivna štorija. Priča smo razgaljanju osebne tragedije, kar pušča občutek nekakšnega voajerizma, saj film razstira najintimnejše trenutke neke družine. Režiser se pri tem ne ustavlja, ampak z dolgotrajnimi, neprijetnimi posnetki občutek stopnjuje, izziva in čustveno terorizira. To je tudi najmočnejši adut Podedovanega zla, ki je hkrati tudi kritika publike same in njenega početja – tuja nesreča je nekaj grozljivega, tabuiziranega, a hkrati od nje ne moremo odvrniti pogleda.

PodedovanoZlo3

Asterjev prvenec morda res ni najgrozljivejši film, ki ga boste kdaj videli, kot premeteno obljubljajo napovedniki, a je zagotovo med najboljšimi žanrskimi izdelki leta. Groza v njem je gradualna in izhaja iz vsega tistega, kar ni eksplicitno prikazano na zaslonu, kar se sprehaja po robu svetlobe in teme ter se namesto v pretiranih posebnih učinkih odslikava predvsem v igralskih kreacijah, ki so, kot že omenjeno, edinstvene. Brutalna groza se namreč izrisuje na izrazih igralcev, ki se vžgejo v spomin – med takimi je dolg prizor Petrovega spoznanja krivde in njegovega nemočnega soočenja z le-to, ki je zaradi emocionalne teže težko prebavljiv, Anniejin obraz pa se kar nekajkrat zveriži v grimaso čiste groze, ki povzroča kurjo polt. V zadnji tretjini se naracija sicer zaradi veliko več nadnaravnih elementov prične bolj naslanjati na posebne učinke, ki so sicer zelo učinkoviti, a zbledijo ob psihološki grozi, s katero nam film postreže pred tem, kar pa kljub temu ne pokvari izkušnje. Pohvalno je tudi, da se režiser za dosego cilja ne zanaša na kopičenje tako imenovanih »jump scareov«, torej nenadnih glasnih zvokov, ampak je groza veliko bolj subtilna.

Podedovano zlo se ugnezdi v spomin in tam ostane še dolgo po odjavni špici, ob vsakem novem ogledu pa ponudi novo kost za glodanje. Rezultat je film, ki si ga enostavno morate ogledati in hkrati film, ki si ga zaradi občutkov, ki jih pusti, ne boste želeli ogledati nikoli več.

Napovednik:

                                                  
PodedovanoZlo