5. 5. 2016 / Film/TV

Planet samskih (Planeta singli)

Te dni dvorane slovenskih kinematografov nadpovprečno polni nova romantična komedija Mitje Okorna, Planet samskih. Ob tem se marsikateremu sodelavcu slovenske filmske industrije najbrž malce kolca, saj je Okorn slovenske lipe list, ki ga je veter nerazumevanja v domači državi odpihnil na Poljsko, kjer je Planet že njegov drugi komercialno uspešen filmski projekt; pravice za remake prvega –  Pisma svetemu Nikolaju (Listy do M., 2011) – je že odkupil Hollywood.

 

Planet samskih je najprej in predvsem romantična komedija, ki zvesto sledi ustaljenim tirnicam svojega žanra – predstavi nam glavna junaka, ki sta kljub nasprotujočima si karakterjema prisiljena sodelovati, se zbližata in ravno ko med njima preskoči iskrica, eden od njiju zagreši na videz nepopravljivo napako, za katero se mora pred zaključno sliko romantične sprave odkupiti. Na standardni skelet pa Okorn pripne aktualno tematiko najmodernejše oblike spletnega zmenkarjenja prek aplikacije Tinder, pardon, Planet samskih. Na eni strani torej spoznamo Anjo (Agnieszka Wiedlocha) in njene izbrance, ki se zatekajo k spoznavanju morebitnih bodočih partnerjev na spletu, na drugem bregu pa jih v priljubljenem televizijskem šovu zasmehuje Tomek (Maciej Stuhr), egocentrični ženskar, ki za pestrost svojega spolnega življenja ne potrebuje nikakršne pomoči.

 

Kljub vnosu sveže ideje spoznavanja prek spletne aplikacije večina zapletov v filmu ne temelji na njej, temveč predvsem na že videnih in vsem dobro poznanih nerodnih situacijah prvih zmenkov. Kar pa Planet samskih loči od poplave romantičnih komedij (čeprav je v evropskem prostoru ta žanr redek, v Sloveniji pa praktično neobstoječ) je humor, ki se ne zadovolji z napol izdelanimi stereotipnimi karakterji, temveč gradi na situacijski komičnosti, razdelane pa so tudi zgodbe in odnosi stranskih likov (podobno kot že v Pismih). Prav to pa film loči od hollywoodskega trenda romantičnih komedij in ga približa angleškemu mozaičnemu formatu, podaljša pa tudi trajanje filma, ki s 136 minutami krepko presega standarde svojega žanra. Namesto šokiranja, golote in straniščnega humorja se Planet samskih v zadnjem delu tako raje posluži parodije na lasten račun v nekaj precej absurdnih scenah, na primer v prihodu čisto pravega princa na belem konju.

 

Igra je na trenutke rahlo prisiljena, vendar vsi glavni igralci svoje delo opravijo odlično, spretna režija in konsistenten scenarij pa povsem zakrijeta, da je bil proračun filma nekajkrat manjši kot pri ostalih filmih tega žanra, ki prispejo v naše kinematografe. Planet gre pohvaliti tudi z zvočne plati, saj je Okornu uspelo sestaviti zapomnljiv soundtrack, ki ga dodatno povezuje osrednja pesem poljskega glasbenika Mareka Grechuta »Dni, których nie znamy«. Ta vsebinsko dopolnjuje film, poveže karakterje, poleg tega pa je ostala v ušesu še dolgo po tem, ko smo zapustili dvorano. Pesem se v filmu pojavi v različnih aranžmajih, nazadnje celo v izvedbi šolskega orkestra pod Anjinim okriljem, v slogu filmov kot je Šola rocka (The School of Rock, 2003), kar izpade pretirano pocukrano in se ne sklada s tonom filma.

 

Mitji Okornu je uspelo, kar ni uspelo še nobenemu slovenskemu režiserju in kar najbrž tudi njemu ne bi uspelo v Sloveniji – Planet samskih ni nikakršna filmska mojstrovina, ki si jo bodo zapomnile generacije, prav tako ni dokaz avtorjevega intelekta in tenkočutnega razumevanja sveta, brez dvoma pa je odličen izdelek znotraj svojega žanra, film, ki brez moraliziranja zabava in ki ravno zato, ker je narejen tako skrbno, pusti občutek, da se ne jemlje preveč resno. Vsekakor odlična izbira za ogled na zmenku – če nič drugega, bo vaš zmenek najverjetneje bolj uspešen od večine tistih na platnu.

 

Napovednik za film:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=VNtbbrBecT0[/embedyt]

(42) planet samskih