Pero

Režija: Damjan Kozole
Scenarij: Damjan Kozole
Fotografija: Sašo Štih
Igralska zasedba: Primož Pirnat, Tina Ščavničar, Mojca Partljič
Datum izida: 17. 10. 2023 (Slovenija)
Ocena: 9

»Ni bilo tako, kot je rekla« je bil prvotni naslov filma, ki sta ga režiser Damjan Kozole in igralec Peter Musevski – Pero nameravala posneti kot njun deveti skupni projekt. Sestavljen naj bi bil iz kratkih tragikomičnih prizorov, posnetih po anekdotah iz Perovega turbulentnega življenja. Te turbulence so igralca tako pretresle, da nas je žal marca leta 2020 zapustil. 

Celovečerni film Pero je sestavljen iz petih fragmentov, vsak od njih posnet v drugem žanru. Najprej se na platnu pokaže posnetek Pinga, Perotovega psa. Pero ga je imel neskončno rad in je zanj trdil, da je njegov alter ego. »Šele kasneje sem dojel, da v španščini perro pomeni pes,« pravi Kozole. Posnetek se nato spremeni v video dokumentacijo psihoterapevtske delavnice, ki jo vodi režiser Tomi Janežič. Na dvodnevni delavnici so sodelovali slovenski igralci, Perotovi sodelavci, ki so igrali njegove žene, ljubice, hčerke, sinove … Sodelujoči so skozi pogovor ter gibalne vaje izražali svoje občutke ob prijateljevi smrti, hkrati pa so se s pomočjo Janežiča tudi poglobili v lastne demone. Tu igralci sami izberejo Primoža Pirnata, da odigra vlogo Perota v drugem segmentu. Izbranec je bil prava odločitev za to, ne le zaradi vizualne podobnosti, temveč tudi zaradi njunega prijateljstva zunaj filma. Pirnat je svojo stisko in tesnobo po kolegovi smrti vnesel v vlogo in gledalca popeljal nazaj v čas Perota. 

Drugi fragment filma je igrani; v njem nastopajo Primož v vlogi Perota, Tina Ščavničar v vlogi nadebudne režiserke z novo idejo za film, in Mojca Partljič kot zaposlena v baru. Ta del filma je še del originalne ideje, ki sta jo Musevski in Kozole zasnovala skupaj; je anekdota iz igralčevega življenja. Tinina prisrčnost in Perotova ustrežljivost sta humorna kombinacija. Med dialogom lahko zaznamo prepričanje Musovskega, da se vse odigrane vloge prelevijo v njegovo resnično življenje. To prepričanje je precej iracionalno, glede na število odigranih vlog (na njegovem IMDb-ju je vnesenih 56 naslovov), vendar je Kozole po ponovnem ogledu vseh Perotovih filmov v njih opazil vzorec. To je razložil z argumentom, da je Pero v vsak odigran lik resnično poskušal naseliti človeka – sebe. V resnici je igral samega sebe; bil je alter ego marsikoga, povprečen ljudski človek. 

Vidimo podobnost med filmom Kruh in mleko (2001) in Perotovim zadnjim dejanjem; igralčev zadnji dan je Kozole opisal takole: »Okrog osmih zjutraj se je Pero s Pingom odpravil v bližnjo trgovino in v plastični vrečki prinesel domov jogurt in banane. Vrečko z bananami in jogurtom je pustil pred vrati, se povzpel do drugega nadstropja svojega stanovanja, stopil na balkon in se vrgel dol. Ob njegovem truplu so našli Pinga, ki se, drgetajoč, ni odmaknil od njega.« V Cvitkovičevem filmu gre njegov lik Ivan v trgovino po kruh in mleko – in se nikoli ne vrne domov. Opisani odsek, kot tudi drugi iz Perotovih igranih filmov, sestavljajo tretji fragment Kozoletovega Perota. Odlomki različnih filmov sodelujejo v pripovedovanju zgodbe, ki sem jo razumela kot igralčev spopad s svojimi demoni. V dialogu s Pirnatom (iz Slovenke, rež. Kozole) celo direktno spregovorita o samomorilnih mislih.  

»Kronika zadnjih dni« je naslov četrtega fragmenta filma, ki govori o dogajanju v Sloveniji v času Perotove smrti. To obdobje zaznamuje začetek pandemije virusa Covid-19 in imenovanje tretje Janševe vlade. Prizori prazne Ljubljane nas spomnijo na utesnjenost, na čas prepovedi druženja, obveznih mask, odpovedi olimpijskih iger, prve poteze skrajno desne vlade in tudi začetek protestov na oknih, balkonih in kolesih. Sklop opisuje težave s prenosom Perotovih posmrtnih ostankov iz Zagreba zaradi zaprtja mej in potres, ki zajame območje Zagreba dan pred Perotovo upepelitvijo. Prikazan je tudi njegov pogreb, ki so se ga udeležili le njegovi najbližji. Kozole nas je želel opozoriti na to, kako hitro pozabimo morbidne čase, ki so oblegali Slovenijo in skorajšnji zdrs v avtoritarno državo. Spominja nas, kako naivna in pozabljiva je naša družba.

Peti fragment je posnetek iz leta 2013, ki ga je Kozole posnel za umetniški projekt vizualne umetnice Zore Stančič: Dum Spiro Spero (Dokler diham, upam). Posnet je v slogu intervjuja, v katerem Pero govori o svojem spopadanju z depresijo. Ta intervju je točka, ko je Pero prvič spregovoril o svojih demonih in ko se je odločil svoje strahove deliti s svetom. »Tako nekako, kot bi ti nekdo v glavi pred možgane potegnil težko roleto. In tiste rolete ti ne moreš dvigniti sam,« igralec opiše svoje občutke.

Film se konča z intimnim prizorom igrivega Pinga in Perotove žene Tanje, ki bosonoga teče po barju in se smeji njegovim komentarjem za kamero. Posnetek je vzet s Perotovega mobilnega telefona.

Celovečerni film Pero ni le film o uspešnem slovenskem igralcu, temveč je tudi film o igralskem poklicu. Je filmska terapija – ne le za poslavljanje od Perota, temveč tudi za vpogled in premislek o naših lastnih strahovih, saj na spodbuja h govoru, k prekinitvi družbenega molka in stigme okrog duševnih stisk. Pero je leta 2005 v Sarajevu prejel nagrado za najboljšega igralca, srce Sarajeva, ampak to ni edino srce, ki ga je osvojil. Osvojil je tudi naša srca in se za vedno zapisal v zgodovino slovenske in tuje kinematografije.

Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Ivana Rosa