29. 9. 2021 / Film/TV / Recenzija

Pepelka (Cinderella)

Režija: Kay Cannon
Igralska zasedba: Camila Cabello, Nicholas Galitzine, Idina Menzel, Billy Porter, Pierce Brosnan 
Datum izida: 3. september 2021 (Amazon)
Ocena: 2

Na svet je privekala še ena Pepelka. Tokrat v obliki džuboks muzikala, ki deluje kot mešanica serije Bridgerton (2020), odrskega muzikala Hamilton (2015–) in zadnjih petih igranih Disneyjevih filmov, ki jih nihče ni gledal. Gre za nedomišljeno in nedomiselno priredbo klasične pravljice, ki nas je učila, kako bomo, če bomo le dovolj mile in prelestne, odrešene težkega vsakdana s pomočjo sanjskega princa, ki nas bo povzdignil iz pepela v blišč aristokracije. Nova inačica nam pod prosojnimi neoliberalnimi idejami o uresničevanju svojih sanj pravzaprav prodaja dokaj podobne ideje.

Pepelka sledi Elli (Camila Cabello), ki živi s svojo mačeho in polsestrama. Sanja o uspešni karieri modne oblikovalke, medtem ko so njene sostanovalke okupirane z zakonskimi ambicijami, saj je v kraljestvu ideja, da bi se ženska ukvarjala s poslom, videna kot svetoskrunska. V palači na drugi strani kraljestva živi zdolgočasen razvajen princ, ki naj bi se pod očetovim pritiskom poročil s politično partijo in prevzel vladanje, čeprav je njegova sestra tista, ki je politično angažirana in primerna za položaj.

Torej, glede na to, da gre baje za feministično priredbo, Ella verjetno želi oblikovati oblačila, ki bodo spremenila življenja delavnih žensk, tistih, ki pripadajo istemu družbenemu razredu in stiskam kot ona? Bo uvedla krilo do kolen? Hlače? Ji bo vila pomagala iznajti elastan, s katerim bo sešila športni modrček, ki bo za vedno zamenjal korzet? Ne. Ella hoče šivati ženstvene gala obleke za elito. In kaj je ozadje njenih sanj o poklicu modne oblikovalke? Da bo finančno neodvisna ženska, ki si lahko kroji svojo usodo? Da bo s svojim zgledom navdahnila in povezala ostale ženske v kraljestvu ter bodo skupaj dosegle korenite spremembe? Niti ne. Verz, ki ga v svoji himni individualističnih ambicij neumorno ponavlja, je »Poznali boste moje ime«. Plemenito poslanstvo, ni kaj.

Kljub nekaj poceni dialogom o enakopravnosti in sprejemanju samega sebe film ohranja paradigme, ki naj bi jih kritiziral. Arhetip zlobne mačehe ostaja, četudi jo skušajo precej polovičarsko opravičiti z zgodbo o njenih propadlih pianističnih sanjah. Na neki točki naj bi se Ella poročila s sluzastim trgovcem, kar je predstavljeno kot popolnoma groteskna ideja, medtem ko film ne poda nobene sodbe na to, da je vanj zaljubljena njena manj lepa in manj ambiciozna polsestra. Zanjo bi bil očitno dovolj dober. Ella pač ni taka kot druga dekleta, še posebej ne kot njeni plehki in neumni polsestri. Samo srečne izbranke – tiste, ki so dovolj zagnane, dovolj iznajdljive, dovolj lepe, dovolj vztrajne ali dovolj privilegirane – so vredne boljše situacije. Tudi ostale ženske, med njimi tiste iz delavskega razreda, ki so v slabšem položaju kot Ella, služijo samo kot ozadje, ki njeno stisko postavi v širši kontekst in jo predstavi kot nujno. Čeprav se hoče kot taka prodati, to ni verzija zgodbe, v kateri Pepelka s svojo avtonomnostjo in iznajdljivostjo preseže kalup, v katerega jo skuša ujeti družba, ter izpolni svoje sanje in hkrati postavlja zgled vsem ostalim. Kot poje Ella, če so možnosti za uspeh ena proti milijon, bom jaz tista ena, ki ji uspe. Vsi ostali? Ko vas jebe. Če to ne zveni kot pravljica, ki si jo Jeff Bezos vsak večer šepeta pred spanjem.

Celotna premisa nam skupaj z nepoglobljenim, lenim scenarijem že od samega začetka filma zadaja precej hude udarce, a ne tako hudih, da se vseeno ne bi zgrozili, ko zaslišimo prve note Somebody to Love, pesmi, ki je tako zlajnana, da je še ena katastrofalna pop izvedba prav nespodobna. V zmešnjavi random vložkov in cringe momentov se nekaj časa zdi, da je najhujšega konec in bo film brez večjih pretresov prišel do svojega predvidljivega zaključka – a pravi glasbeni nižek šele prihaja, in sicer kot priredba komada Seven Nation Army, ki ni le popolnoma brez potrebe umeščena sredi plesa v kraljevi palači, ampak je tudi zmiksana z Whatta Man. Auč.

Ne glede na to, ali je imela ekipa za filmom dobre ali prazne namene, se končni izdelek vedno znova zaletava v plehkost, ki se skriva za zastori visokoletečih idej. Pepelka se prav obupano steguje po lovorikah inkluzivnosti, čeprav potem vse temnopolte igralke in igralce uklešči v stereotipne vloge raperjev, »afriške« kraljice in seveda fabulozne jezikave dobre vile v obliki femininega temnopoltega geja Billyja Porterja. To je tudi edini lik, ki odstopa od heteronormativnih norm.

Zelo jasno je, da naj bi skozi vse to Ello dojemali kot dobrosrčno, a drzno, delavno in talentirano, zagnano in neustrašno, čeprav se praktično nobena od teh lastnosti ne potrdi z njenimi dejanji. Obleka, s katero poskuša začeti svojo kariero, je najbolj dolgočasen, a hkrati prav presenetljivo najgrši kostum v vsem filmu, četudi kasneje iz nekega razloga osupne vse zbrane na plesu. Omenjene kreacije na trgu ne bi uspela prodati, če se ne bi pojavil vanjo zaljubljen princ in jo kupil, na ples pride s pomočjo čarovnije, njena dilema med ljubeznijo in kariero se razreši tako, da se kraljica pogovori s kraljem (pogovor, ki ga sploh ni sprožila Ella, ampak kraljev odnos do svoje družine), obleke, ki ji na koncu prinese službo pri afriški kraljici, sploh ni izdelala sama, ampak jo je na podlagi njene skice načarala čarobna vila, na razgovor s svojo potencialno šefinjo pa bi zamudila, če je ne bi dostavil princ s svojim belim konjem. Zgodba Elle ne postavi pred ovire ali izzive, ki bi jih sama prebrodila in se pri tem osebnostno razvila. In kje je potem feministično sporočilo, ki naj bi bilo srčika filma? Kaj je feminističnega pri celi vasi in palači žensk, ki sopihajo, kako so izključene iz poslovanja in politike, a hkrati ne naredijo ničesar, da bi to spremenile? Ki dosežejo spremembe kvečjemu po naključju in zaradi dobre volje moških okoli njih? Nauk zgodbe je torej, da če si le dovolj talentirana, lepa, zanimiva, samosvoja, te bo morda opazil bogat moški in ti zaradi svojih interesov uresničil sanje.

Mogoče bi film deloval kot parodija. Če je že slab, bi lahko bil vsaj zabaven. Ker pa se ne more odločiti, v katero smer želi iti, na koncu ne gre v nobeno in izpade še bolj nazadnjaško od verzij, iz katerih se poskuša norčevati. Upravičevanje pravljic, ki so bile napisane z namenom utrjevanja in naturalizacije patriarhalnega reda ter leni neoliberalni poskusi, da bi jih zamaskirali v neka orodja družbene spremembe, očitno ne deluje. Morda je edino, kar bi lahko iz Pepelke še izželi, razkritje njene resnične agende. Mogoče bi delovala Pepelka kot grozljivka. Pepelka kot psihološki triler o obsesivnem princu, ki v svoji megalomanski moči zasleduje dekle proti njeni volji (»ne« bi težje izrazila jasneje, kot da je od princa dobesedno zbežala), dekle, na katero je očitno fiksiran zgolj zaradi fiksacije same – racija celotnega kraljestva zaradi enega valčka pač ni razumna, še manj romantična. Mogoče pa bi Pepelka najbolje delovala, če njen stekleni čeveljc pustimo na stopnicah in preprosto prenehamo preganjati njeno zgodbo.

                                             
Pepelka in co