LIFFe: Paterson
Kako na platno ujeti poezijo? Odgovor na to je očitno našel Jim Jarmusch, ki v svoji novi umetniški stvaritvi za navdih vzame mesto Paterson v New Jerseyju, še bolj očitno pa gre za hommage ameriškemu pesniku Williamu Carlosu Williamsu, avtorju pesnitve z enakim naslovom. Jarmusch gre celo tako daleč, da glavnega junaka poimenuje po njegovem rodnem mestu, Paterson. To pa še ni vse: Paterson je voznik (ang. driver) avtobusa, igra pa ga Adam Driver. Sploh ni pomembno, če gre za naključje ali ne.
V osnovi spremljamo vsakodnevno rutino Patersona in njegove punce Laure (Golshifteh Farahani). Jutranji prizor je za vsak dan v tednu posnet enako, kadriran od zgoraj, da lahko vidimo celo posteljo in par, ki se povsem ljubko in že skoraj osladno prebuja. Vsak dan je enak naslednjemu in prejšnjemu, v resnici pa je tudi popolnoma drugačen, v tem oziru se režiserjev občutek za posnemanje resničnega življenja izkaže. Tempo je tako mamljivo umirjen, da kar zaziba v sanjarjenje, panoramski posnetki različnih delov mesta pa začarajo. Seveda se tu pojavi vprašanje prevelike idealizacije; gangsterji so olikani in svarijo pred krajo, zapuščene ulice so čiste in nenevarne, kar je vse na tisti prijetni meji verjetnosti, ko se mesto izriše kot ideal. Dvakrat pa gre Jarmusch malo predaleč, saj mu je res težko verjeti; ko spoznamo deklico, ki piše zrele pesmi v prostem verzu in se navdušuje nad Emily Dickinson, sploh pa na koncu, ko se popolnoma od nikoder pojavi poduhovljen japonski turist s knjigo Williama Carlosa Williamsa pod roko z vsemi odgovori in rešitvami za Patersonove probleme. Škoda za len in preveč prikladen, deus ex machina konec sicer izbrušenega filmskega bisera.
Poezija ima v filmu eno izmed glavnih vlog, saj zapolnjuje vse Patersonove odmore in čakanja na izmeno. Pesmi, ki jih je za film prispeval Jarmuschev priljubljen sodobni pesnik Ron Padgett, se na platno izpisujejo v privlačnih belih črkah, kakor obrnjene karaoke – ko Paterson zapiše ali si zamisli verz, se ta izpiše pred nami. Premeteno je uporabljeno tudi ponavljanje, če ga med pisanjem kdo zmoti, se verzi prelomijo, kasneje pa pred nadaljevanjem še enkrat vidimo že zapisano. Skrivnostni zvežčič, v katerem protagonist sramežljivo hrani vso svojo poezijo, postane glavni motiv filma. Patersonov značaj se gradi dolgo, redkobesedni lik mora Driver zgraditi skoraj samo s pomočjo obrazne mimike in umirjenih replik, a ravno zaradi svoje stalnosti je značajsko prepričljiv, saj ne posega v skrajnosti, ampak se le navihano namuzne, ko sliši kakšen zabaven pogovor med svojimi potniki.
Skozi celoten film se pojavljajo različni predmeti, ki podobno kot zvezek zavzamejo status simbolov: poštni nabiralnik, šahovske figure, škatlica vžigalic, črno-beli vzorci (ki jih DYI Laura nariše praktično povsod), napis Paterson, izrezki o slavnih prebivalcih mesta, celo angleški buldog, s katerim gojita tih medsebojni prezir. Najbolj izstopajo dvojčki, Laura namreč na začetku filma omeni, da je sanjala dvojčke, zato Paterson skozi celoten film srečuje same dvojčke. Tako je z življenjem – če boš povsod iskal dvojčke, jih boš povsod opazil. In če boš povsod lovil pesmi, jih boš tudi ujel. V skrivni zvežčič ali pa v glavo, kjer bodo prhutale in mrmrale svojo melodijo, kakor v noč brunda stari džuboks v lokalu, ki ga Paterson prav ritualno obiskuje. Vse to se počasi povezuje in ustvarja prefinjeno kalejdoskopsko sliko mesta, ki ga Jarmusch povzdigne in mistificira na čisto svoj način. Paterson pusti pomirjujoč občutek, da je vse povezano, rešljivo, sestavljivo, predvsem pa logično. Pa kaj, če bi bil kdaj raje riba. Rutina ni še nikoli izgledala bolje.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=m8pGJBgiiDU[/embedyt]
