Oldboy, Spletična in ostali biseri Park Chan-wooka
V zadnjih letih smo bili priča pravemu vzponu južnokorejske filmske industrije. Od Netflixove serije Squid Game, ki je s svojo popularnostjo podirala vse mogoče rekorde, do z zlato palmo okronanega Parazita, ki je dosegel tako univerzalno aklamacijo, da ga danes tiskajo kar na naslovnice univerzitetnih učbenikov o filmu. Kmalu bomo šteli natanko 20 let, odkar je veliko nagrado v Cannesu pobral Stari, avtor tega kultnega trilerja, Park Chan-wook, pa se je prav letos vrnil v Cannes (in osvojil nagrado za najboljšega režiserja) z romantičnim trilerjem Decision to leave. Ob tej priložnosti bi rad ponudil oris filmografije tega ustvarjalca, poznanega po svojem razvpitem slogu, črnem humorju in pogosto brutalnih tematikah, ki poleg Bong Joon-hoja (Parazit, Spomini na umor) velja za osrednjo ustvarjalno silo južnokorejskega filma. Da si bosta lahko bralka in bralec izbrane filme neokrnjeno ogledala, v pričujočih predstavitvah ne bo kvarnikov.
JSA – Joint Security Area (2000)
Po nerodnem režiserskem debiju in še bolj nerodnem drugem poskusu se je Park Chan-wook nenadoma katapultiral med zvezde s filmom, ki je hitro postal najbolj donosen korejski film vseh časov in zastavonosec t. i. »južnokorejskega novega vala«. Film govori o nepričakovanem prijateljstvu, ki se razvije na strogo varovani meji med Severno in Južno Korejo. Toda kar se začne kot ganljiva zgodba o dveh vojakih, ki sta po uniformi sovražnika in po srcu pajdaša, se obrne v slogu, ki bo postal za filme Park Chan-wooka vse bolj karakteren. Kvarnik, da bodo šle stvari zelo narobe, dobimo že v samemu začetku filma, ki v stilu grške tragedije retrogradno raziskuje dogodke do pretesljivega izbruha nasilja (ta je morda tudi razlog, zakaj je Quentin Tarantino film uvrstil na seznam svojih dvajset najljubših sodobnih filmov). Treba je omeniti tudi določeno hibo filma, namreč to, da spočetka deluje kot nezanimiva in stereotipna kriminalka. Če smo to pripravljeni pretrpeti, kar ne bomo mogli verjeti, kako film nenadoma prestavi brzino in postane ganljivo doživetje, h kateremu se bodo naše misli še dolgo vračale. Ob tem pa se bomo naučili predvsem tega, da filma ne gre soditi, preden ga pogledamo do konca. Ko gledamo filme Park Chan-wooka, je začetek pogosto tak, da moramo stisniti zobe in potrpeti – šele potem bomo resnično nagrajeni.
Ocena filma: 7/10
Sočutje za gospoda Maščevanje (Sympathy for Mr. Vengeance, 2002)
Po izrazitem uspehu filma JSA so se Park Chan-wooku odprla vrata do bolj svobodnih filmskih podvigov. Režiser je pograbil priložnost in posnel svojo najbolj temačno, kruto in tudi najbolj prizemljeno zgodbo o maščevanju, ki je kasneje postala pojmovana kot prvi del njegove tematske Trilogije o maščevanju. Sočutje za gospoda Maščevanje govori o gluhonemem delavcu v tovarni, ki skuša zaslužiti dovolj denarja za sestrino presaditev ledvice. Ko se njegovi vse bolj obupani poskusi izkažejo za jalove, se odloči ugrabiti hčer predsednika tovarne, ti načrti pa se, v režiserjevem slogu, katastrofalno zalomijo. Čeprav je že dovolj intrigantno to, kar se v filmu dogaja, pa je še toliko bolj vredno omeniti idiosinkratični način, na katerega nam film podaja svojo zgodbo – film preskakuje in izpušča dogodke, zaradi česar bomo zmedeni, morda tudi jezni, a ko bomo zbistrili glavo in v film vložili 105 % svoje pozornosti, bomo dobili izkušnjo, ki nam jo film želi dati – izkušnjo aktivnega gledalca, ki skozi film ves čas sestavlja in vrednoti etičnost maščevanja.
Ocena filma: 9/10
Stari (Oldboy, 2003)
Ko se je režiser lotil naslednjega filma, so se vse zvezde postavile na pravo mesto. Nastala je mojstrovina, ki je danes poleg Parazita verjetno najbolj prepoznaven korejski film. Stari govori o poslovnežu Oh Dae-Suju, ki ga ugrabijo in zaprejo v sobo. Ne ve, kdo in zakaj ga je zaprl, še manj pa ve, zakaj ga po dolgih 15 letih nenadoma spet izpustijo na prostost. V poskusu, da bi sestavil zgodbo, enega za drugim izbrska svoje ugrabitelje, v goreči želji po maščevanju. Ta montekristovska zgodba pa ne bi bila to, kar je, če ne bi bilo divjega filmskega sloga, ki nas sprva popolnoma razoroži in dezorientira s hitrim prehajanjem med prizori, nato pa nam v drugem delu dopusti, da dohitimo zgodbo, ki se preobrazi v presežno filmsko izkušnjo. Gre za čudovito posnet film, ki skupaj z igrivo montažo in drzno glasbeno izbiro ustvarja prizore, ki presunejo s hkratno lepoto in ostudnostjo, najdeno v izbruhih nasilja. Danes ima film kultni status med filmoljubi – leta 2004 je pobral 2. nagrado v Cannesu, na veliko razočaranje predsednika žirije Quentin Tarantina, ki se je na vse pretege trudil, da bi filmu podelili glavno nagrado, zlato palmo. Roger Ebert je dejal, da je Stari »močan film, ne zaradi tega, kar prikaže, temveč zaradi globin človeškega srca, ki jih razgali«.
Ocena filma: 10/10
Sočutje za gospo Maščevanje (Sympathy for Lady Vengeance, 2005)
Ker je Park Chan-wook čutil, da še ni izčrpal svojega raziskovanja moralne kompleksnosti maščevanja, se je odločil, da Sočutje za gospoda Maščevanje in Starega poveže v tematsko trilogijo, ki jo dve leti kasneje zaključi s tretjim filmom. Tako je nastalo Sočutje za gospo Maščevanje, ki idiosinkratski stil režiserja stopnjuje do komaj pojmljivih razsežnosti. Če se je prvi film v trilogiji odločil za prizemljeni in realistični svet, Stari pa za stilsko povzdignjenega in absurdističnega, se zadnji film v trilogiji gleda kot surrealistična pripoved o punci, ki se je zaradi ugrabitve otroka znašla v ženskem zaporu – ker pa je tam po krivici, se po 13 letih vrne na prostost z gorečo željo, da vrne vso gorje tistim, ki so ji nakopali obsodbo. Na nek način gre za sintezo zgodb iz prvih dveh filmov (ugrabitev otroka, nezaslužena zaporna kazen), neke vrste ironično refleksijo, ki želi ponovno odpreti in problematizirati vprašanja, zastavljena v prejšnjih dveh filmih. Ob prvem gledanju se sicer znajdemo v nepregledni vihri prizorov, za katere ni jasno, kako so povezani, ampak če smo se že naučili, da je treba prve dele Park Chan-wookovih filmov pogumno prestati, bomo lahko v drugem delu ulovili ravnotežje in pustili, da nas počasi cvre dogajanje, ki je tako intenzivno, da niti za trenutek ne bomo mogli odvrniti pogleda, po koncu filma pa ne bomo mogli odvrniti niti svojih misli.
Ocena filma: 7/10
Sem kiborg, ampak je to okej (I’m Cyborg, But That’s OK, 2006)
Morda si je moral po Trilogiji o maščevanju celo Park Chan-wook nekoliko oddahniti, saj je že leto za tem posnel svojo najbolj toplo pripoved. Sem kiborg, ampak je to okej sledi raznim epizodam v psihiatrični bolnišnici, ki so na čase groteskne, na čase morbidne, večinoma pa humorne in naravnost prisrčne – film najde način, kako nas postaviti v svet izrazitih mentalnih bolezni in nas poistovetiti s svojimi junaki. Pri tem se vešče izogne romantiziranju, saj preprosto kaže človeške trenutke v tragičnem svetu norosti. V središču teh epizod je Young-goon, dekle, ki čuva skrivnost, da je kiborg. Zdravniki ne razumejo, zakaj noče jesti, saj ne vedo, kdo je v resnici. Zato je na Il-soonu, mlademu shizofreniku, ki spozna njeno skrivnost, da odkrije način, kako kiborgu pomagati, da bi lahko spet jedel. Čudovit, prisrčen, igriv film.
Ocena: 8/10
Žeja (Thirst, 2009)
Leta 2009 se je Park Chan-wook vrnil na Cannes s stilirizirano, intrigantno, zabavno in tudi precej morbidno osvežitvijo, ki se hkrati gleda kot najbolj vampirski med vampirskimi filmi, hkrati pa gre za nekaj, kar se nikakor ne pusti zapečatiti kot žanrski film. Žeja govori o katoliškem duhovniku Sang-hyunu, ki se kot prostovoljec javi na samomorilski eksperiment z virusom, ker pa eksperiment edini preživi, ga verniki začnejo častiti kot svetnika. Duhovnik se preda svoji svetniški vlogi, kmalu pa odkrije, da ga je eksperiment spremenil v vampirja – nenadoma se znajde v dilemi med duhovnimi vrednotami in telesnimi potrebami. Ko ga žeja po telesnih nasladah združi še z ljubimko vprašljivega značaja, se njegovo življenje sprevrže v nočno moro. Pravzaprav gre za ljubezensko pripoved, ki je polna anksioznosti in pesimizma, povzdiguje pa jo slog, ki ga je režiser v prejšnjih filmih skrbno negoval, da bi lahko zdaj prišel do svojega najbolj izpiljenega izraza. Na Cannesu so ga za ta dosežek sprejeli s posebno nagrado žirije in nominacijo za zlato palmo.
Ocena: 9/10
Spletična (The Handmaiden, 2016)
Po sedmih letih se je Park Chan-wook vrnil v boj za zlato palmo, tokrat s psiholoških trilerjem, postavljenim v Korejo pod Japonsko okupacijo (obdobje med svetovnima vojnama). Sook-hee je žeparka, ki postane spletična mladi japonski gospe, da bi jo pretentala v poroko s svojim pajdašem. Edini problem je ta, da se ob tem v svojo gospo zaljubi. Kaj bo zdaj s spletko? Spletična je slogovno najbolj strog in okleščen film Park Chan-wooka, kar mu daje prav posebno težo – ne moremo mimo občutka, da je vsak rez, beseda, zvok, premik kamere točno tam, kjer mora biti. V tej strogosti pa je določena igrivost, ki nas učinkovito zvabi v svet svojega filma. Čeprav še ni dosegel kultnega statusa Starega, je film naletel na univerzalno aklamacijo tako med filmskimi kritiki kot med neposvečenimi ljubitelji filma in danes stoji kot še ena režiserjeva mojstrovina.
Ocena: 10/10
Kot lahko vidimo, gre pri Park Chan-wooku za ne zgolj unikatne, temveč tudi presenetljivo učinkovite zgodbe, ki s svojo neobičajno strukturo gledalcu popolnoma onemogočijo, da bi vedel, v katero smer ga peljejo. Zato se pravzaprav zgodi tisto najboljše – živimo v trenutku filma, in preden se zavemo, se znajdemo v intenzivni, tesnobni, brezizhodni situaciji, v kateri se, če ponovno povzamem besede Rogerja Eberta, razgalijo globine človeškega srca.
Lektorirala: Saška Maček
