Film, podoba misli in emancipacija @THL, 14. 11. 2016
Na tretjem srečanju cikla Od podobe do besede, ki ga sofinancirajo Ministrstvo za kulturo (program Kulturne žepnine za samozaposlene), Trubarjeva hiša literature, Društvo Škuc in Kud Anarhiv (Škratova čitalnica), je beseda tekla o razmerju med mislijo in filmom kot potencialnim mestom emancipacije. Dogodek je moderirala filmska kritičarka in publicistka Nina Cvar, v pogovoru pa sta se ji pridružila doktorska študentka študije spolov in filmska kritičarka Jasmina Šepetavc ter glavni urednik revije Ekran Ciril Oberstar.
Srečanje je potekalo v dveh sklopih. Prvi se je dotaknil filma in reprezentacije družbene realnosti, v drugem pa so sogovorniki obravnavali vprašanje gledalca. Oba sklopa sta se odvila v obliki debate, ki sta jo gosta povzela tudi z izbranima filmskima odlomkoma in tako obravnavane koncepte osvetlila s podobo, kakor se za razpravo o filmu spodobi.
V sklop Film in reprodukcija nas je uvedlo razmišljanje o heterogenem razvoju filmske teorije in lastnih pristopov do nekaterih njenih aspektov. Sledil je dialog o filmu kot socialni tehnologiji. Šepetavčeva se je osredotočila na feministično filmsko teorijo in prakso. Povzela je filmsko teorijo 70. let, ko je bil film viden kot kulturna praksa, ter argumentirala, da film ni le ogledalo družbe, temveč tudi njena reprodukcija. Pri tem se je oprla na teorijo Laure Mulvey, da je ženska v takratnem filmu pasiven, nenevaren ali podrejen objekt, zaznamovan z moškim pogledom, in da je film falocentrični sistem, ki ga je treba preoblikovati oziroma razgraditi. Ni pa pozabila omeniti istočasne feministične hvale filmske naratologije. Ciril Oberstar je debato preusmeril k pretehtavanju odnosa med dokumentarnim in igranim filmom in se pri tem oprl na Jacquesa Rancièra in njegovo razpravo Z realnim se je nekaj zgodilo, sovjetsko filmsko teorijo 20. let na primeru Sergeja Eisensteina in filmskega teoretika Billa Nicholsa. Povzel je s tezo, da so vsi filmi dokumentarni (če drugače ne, je film dokument o starosti igralcev), delijo pa se na dva tipa: film izpolnitve želje (fikcija) ter film družbene situacije.
Ko sta nas gosta dodobra ogrela za razmišljanje o filmu, je moderatorka spomnila na oznako 20. stoletja kot stoletja filma. Jasmina Šepetavc je pogovor znova napeljala k položaju različnih osebnosti v filmu in občinstvo spomnila na vlogo filma pri vzpostavljanju queer skupnosti, pri tem pa omenjala alternativne režiserje in nevidno, netematizirano v filmu. Oberstar je na primeru filma kot najpomembnejše umetnosti za vzpostavitev socialistične družbe poudaril pomen odnosa oblasti do umetnosti in publiki kot množici z določeno močjo. Naslednje vprašanje je obravnavalo film v današnjem obdobju digitalne forme, Cvarova pa ga je še zožila na kulturni pomen digitalizacije (nekoč je film ustvarjal množico, danes je poudarek na individualizaciji) in masovno digitalno produkcijo kot modus operandi današnjega sistema. Z gostoma je iskala tudi razlike med potrošniki in produkcijo. Krajši pavzi za oživljanje projektorja je sledil zaključek prvega sklopa s primeroma, torej filmskima odlomkoma, ki sta ju izbrala gosta. Jasmina Šepetavc je predvajala izvleček iz filma Born in Flames, feminističnega dokumentarca iz leta 1983, Ciril Oberstar pa je občinstvo seznanil s Finally Got the News, filmom Lige temnopoltih delavcev iz Detroita.
Drugi sklop je bežno obravnaval vprašanje gledalca in njegove vloge, predvsem kje/kaj je emancipacija filma v odnosu do gledalca. Oba gosta sta se strinjala, da je gledalčeva funkcija ključna, pretehtala pa sta tudi vprašanje mehanično odsotnega gledalca in upoštevanja telesnosti, torej opustitev distance do filma. Izpeljala sta trenutek emancipacije, ki se rodi iz odnosa med filmom in gledalcem, ko se »nekaj odpre,« če citiram Šepetavčevo. Debata se je zaključila s pasivnim vouyerjem, ki ga usvarjalci poskušajo na različne načine prestaviti s te pozicije. Večer je moderatorka povzela z zahvalo gostoma in obiskovalcem ter prijaznim povabilom na zaključno srečanje cikla, ki se bo odvilo decembra. Tema večera bo Stanje svetovnega avtorskega filma.
