Obsesivni inženir smrti
Naslov: Ferrari Režija: Michael Mann Scenarij: Troy Kennedy Martin Fotografija: Erik Messerschmidt Igralska zasedba: Adam Driver, Penélope Cruz, Shailene Woodley, Gabriel Leone, Patrick Dempsey Datum izida: 31. 8. 2023 (Benetke), 28. 12. 2023 (Slovenija) Ocena: 4,5/5
Enzo Ferrari, glavni subjekt biografske študije Ferrari, je odločen, da doseže svoje cilje. V svoji odločnosti je odrezav, odtujen, večkrat pobesnel, briljanten, predvsem pa eksistencialističen. Svoje profesionalno življenje, v katerem je usposobljen do potankosti, jemlje kot obveznost in kot ključen del svojega obstoja, čeprav to s seboj prinaša strta srca in tragedijo. Drugače povedano: Enzo Ferrari je značilni protagonist filma Michaela Manna. Ferrari predstavlja vrhunsko vrnitev 80-letnega režiserja, čigar filmografija je (tako vsebinsko kot tudi v njegovem delu za kamero) prav tako prepletena z obsedenostjo, nadzorom in perfekcionizmom, ne glede na posledice. Mann je vse svoje instinkte za upodabljanje podrobnosti – zgodovinskih, inženirskih in tudi čustvenih – uporabil za upodobitev veličastne ambicije in žalovanja.
Ferrari je zasnovan kot pregled ključnega obdobja v letu 1957, ko se avtomobilsko podjetje na čelu z Enzom (Adam Driver) znajde v težavah z bankrotom in krvavo potrebuje zmage na prestižnih dirkah za zagotovitev zunanje finančne podpore. Težave v osebnem življenju ga pestijo predvsem v povezavi z odtujeno ženo Lauro (Penélope Cruz), ki je sicer tesno vpletena v lastniško in administracijsko plat podjetja, medtem ko se soočata s smrtjo njunega sina. Ob tem spremljamo, kako Enzo nadaljuje dolgoletno afero s svojo novo partnerico Lino (Shailene Woodley), s katero ima drugega sina. Zgodba spretno preklaplja med glavnima rdečima nitma Enzovih odnosov ter dirkalskih podvigov, kjer v montaži večkrat iznenada švignemo ravno od nemirnega intimnega pogovora na agresivno rjovenje motorja, ki izstopa v pričakovano popolni zvočni shemi. Celotno dogajanje se tako vrti predvsem okrog Enzove psihe: od prvega prizora je prikazan kot obseden in religiozno predan dirkalnim uspehom, njegova surova tekmovalnost pa je potlačena v impozantno figuro, čigar obleke in sončna očala izražajo strog profesionalizem. V večini njegovih interakcij z liki izven družine – s sodelavci, dirkači in novinarji – je prikazan kot zmes tirana in pogajalca, kot nekoga, ki manevrira z ljudmi in neprestano išče naslednjo potezo. Obenem izkazuje ekstremen nivo arogance in malomarnosti za nevarnost, ki jo povzroča dirkačem v svoji trdovratni želji po najboljšem avtomobilu.
Čeprav je Driver odličen kot poveljniški in šarmantni Enzo, je vseeno najbolj osupljiva oseba v filmu Penélope Cruz. Kot Laura, ki je Enzova žena le še na papirju, svoje dneve preživlja v zagrenjenem zavedanju kolapsa njenega zakona in se vzkipljivo spopada z vsem, kar ji predstavlja ime Ferrari. V tem ni reducirana na čustveno razvalino, temveč se v želji po poslovnem in osebnem ponosu izkaže za ravno tako neposredno in neizprosno osebo, kot je Enzo. Ob vsem svojem besu tudi ne pokaže namere, da bi ga zapustila, kjer film nakazuje na njen izjemno tragičen obstoj: del preminulega sina še vedno živi v Enzu, zapuščina njunega zakona in podjetja pa je še vedno nekaj, kar ju definira in od česar ne more odstopiti. To ji ne daje druge izbire, kot da še naprej od daleč podpira Enza in mu omogoča neodgovorno lovljenje rekordov. Pomembnost Laurinega lika za režiserja je morda najbolj zabavno prikazana s tem, da je v filmu nagrajena z njegovim značilnim kadrom – subjektivni pogled lika s kamero neposredno za njegovim ušesom, ki je doslej Mann uporabljal zgolj pri moških protagonistih. Po drugi strani je Woodley edina igralka v filmu, ki v nasprotju z ostalimi člani zasedbe izpade nekoliko manj avtentično s svojo igro.
Enzo in Laura sta v imenitnem kontrastu predstavljena že v prvem dejanju, kjer en za drugim posebej obiščeta Dinovo grobnico. Enzo strmi v sinovo sliko in se izpove o bolečini, o žalovanju za svojim bratom in za bivšimi dirkači ter kasneje pade v jok. Laura čez nekaj minut stoji na istem mestu, kjer je imel njen mož monolog o sebi, in v izjemnem bližnjem planu v tišini in z nostalgičnim nasmeškom na obrazu gleda sliko svojega sina, dokler ji v oči ne privrejo solze. Mann je mojster tega, kako nam da vpogled v obraze igralcev s fokusom na njihove notranje občutke, in režiser predvsem v interakcijah med Driverjem in Cruz izkoristi njune ekspresivne obrazne mimike za izjemne in težke prizore.
V vizualnem smislu je Ferrari vrnitev v klasično formo za Manna, čigar digitalno posneta dela zadnjih dvajsetih let, predvsem Miami Vice (2006), so zaradi svoje edinstvene estetike za seboj potegnila bazo kultnih oboževalcev. Ferrari je njegov prvi film po dolgem času, kjer značilne enigmatične gibljivosti med ospredjem in ozadjem v digitalni sliki večinoma ni videti, zato jo zamenja nekoliko bolj zadržan stil, ki še vedno prefinjeno ujame eksplozivna čustva glavnih likov. Še največ vizualne senzacije predstavljajo prizori vožnje, ki pa so vseeno izvedeni brez pričakovanih prijemov dirkalnih filmov – ne dobimo rezov na like izven dirke, ki bi nam razložili, kdo je prehitel koga, niti ne vidimo mini dramaturških vzponov in padcev. Namesto tega je drvenje prikazano na bolj impresionističen način, kjer je kamera pogosto približana voznikom in avtomobilom – slednji so v svoji intenzivnosti prav tako osupljivi, kot so pošastni. Spremljamo prelepe, a smrtonosne izdelke, ki simbolizirajo hladno učinkovitost in bolečo zapuščino imena Ferrari. Z osredotočenjem na pragmatičnega individualista s prekletim obstojem je Mann izvedel še eno variacijo na svojo stalno karierno temo, a obenem je z vzpostavitvijo enakovrednega ženskega lika prikazal, da lahko tak konflikt še dodatno nadgradi.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Saška Maček
