Novi novi filmi: Maja Križnik: »Veliki igralci niso obremenjeni z vzdrževanjem svojega imena.«

Mlada Sevničanka je najprej leta 2012 diplomirala iz primerjalne književnosti in filozofije ter se nato odločila za študij filmske ter televizijske režije. Lani je posnela svoje diplomsko delo, film z naslovom Male ribe, ki si ga je bilo mogoče ogledati v Kinu Šiška v okviru Novih novih filmov.

Sodelovali ste z zelo mlado igralko – kakšna je bila vaša izkušnja? Kako ste prenesli vašo vizijo nanjo?

Eno leto nazaj smo v okviru študija posneli prizor z Lano Brino Korbar in takrat smo prvič sodelovali z njo. Je pa Lana Brina že pred tem filmom imela izkušnje z manjšimi snemanji, tako da je razumela osnovni potek snemanja, na primer ponavljanje kadrov, čakanje med pripravami na naslednji prizor … Kar se tiče tega je bilo enako kot pri delu z odraslim igralcem, mogoče je kdaj malo več počivala in smo se temu prilagodili. Že prej je bil z njo vzpostavljen prijateljski odnos in odnos zaupanja. Lana Brina je izjemno dobro začutila zgodbo filma. Nisem ji dala v branje scenarija, ampak sem ji raje pripovedovala zgodbo in se tako z njo pogovorila o določenih stvareh, saj se mi je zdelo najbolj pomembno to, da je ozaveščena razlika med njo in vlogo. Kot človek je dejansko zelo dojemljiva in se je zato zavedala, da bi sama v marsikateri situaciji v privatnem življenju drugače odreagirala.

Na drugi strani, kako se je rokovati z uveljavljenimi in izkušenimi igralci, kot sta Silva Čušin in Janez Škof? Lažje ali morda celo težje kot z mladimi igralci?

Zdi se mi, da veliki igralci niso obremenjeni z vzdrževanjem svojega imena. V primeru Silve in Janeza je bilo definitivno tako, saj sta že kot človeka dostopna in kar mi je še največ pomenilo, je bilo to, da sta se odločila za sodelovanje pri tem projektu na podlagi scenarija, ki jima je bil všeč. To pa je že avtomatsko na začetku odnosa pomenilo, da sta pri stvari in se nikoli nisem počutila, kot da bi se morala dokazovati pred njima. Lahko sem bila takšna, kot sem, z vsem neznanjem in znanjem oziroma občutkom. Tako da neke večje razlike ni bilo, morda edino to, da se z Lano nisem neposredno pogovarjala o motivaciji, ciljih, zgodovini lika, ampak bolj o občutku, kar je tudi dobro za film, saj povsem izhaja iz njenega občutja. Z Janezom in Silvo pa smo se več pogovarjali tudi o tem, zakaj sta Babi in Dedi v takem odnosu, kot sta, za kakšno vrsto ljubezni gre itd. Če primerjam delo s temi tremi ljudmi, ne bi trdila, da je bila neka blazna razlika.

Od kod ideja za film?

V bistvu iz ene scene, ki je v filmu ni. Imela sem napisan prizorček o deklici, ki pod mizo prisluškuje prepiru staršev, nato pa sva s scenaristko Jernejo Kajo Balog nizali podobe iz otroštva, kar se je nato skupaj povezalo v zgodbo te ene deklice.

Pri filmu sem opazil, da je prisotna simbolika “malih in velikih rib”, ki na nek način pripoveduje o tem nerazumevanju mlade deklice tega resnega in odgovornega sveta.

Ja, ona na nek način bolje dojema svet kot stara starša. Sama nisem hotela biti obremenjena s simboliko, ker otrok ne deluje in ne razmišlja o simboliki in simbolnem. Se pa Brina znebi strahu pred velikimi ribami, ko zaplava, na čemer je tudi nekaj simbolnega.

Kje je prišlo do največjih odstopanj med vašo prvotno vizijo in končnim izdelkom?

Od zaključka pisanja scenarija in do pričetka snemanja smo sklepali kompromise, ki niso spet tako odstopali od moje prvotne vizije. Celotna produkcija filma je organski proces in tako postopoma popuščaš racionalno vizijo, vse skupaj se izboljšuje, ko postaja resnična – ko so igralci oblečeni, ko si na prizorišču snemanja itd. Takrat ta vizija dobi “meso” in je avtomatsko boljša, bolj resnična od tiste prvotne.

Imate v mislih kakšno osebo, če gledamo na celotno svetovno filmsko produkcijo, s katero bi radi sodelovali, pa še niste? Kaj pa, če bi lahko izbrali iz celotne zgodovine filma, s katero osebo bi radi sodelovali?

Sodelovala bi s skoraj vsemi živečimi ljudmi v filmski produkciji. (smeh) Gotovo pa s tistimi, ki v meni zbudijo nekaj iskrenega. Nimam nekih idolov, če pa v obzir vzamem pokojne, potem bi od vseh najraje sodelovala s Fellinijem. Tako. Ali pa s Kurosawo.

Po katerih avtorjih se najbolj zgledujete?

Se ne. Ne gledam filmov in rečem: “O, jaz bi pa tudi tako naredila.” Enostavno mislim, da ima vsak svojo govorico, katero spoznaš le, če delaš in snemaš filme. Tudi sama še ne vem, kaj vse nosim v sebi.

Če bi se lahko udeležili produkcije kateregakoli filma, ki je že bil posnet, katerega bi se?

Takih filmov je veliko, ampak najbolj me zanima, kako je bilo na snemanju The Holy Mountain od Jodorowskega.

Kaj vas pri snemanju filmov žene naprej? Imate morda kakšen nasvet za mlade filmske ustvarjalce?

Ne vem, ker sem posnela samo en film. (smeh) Vedno si želim strmeti k početju nečesa novega. Nasveta nimam. Se mi zdi dobro, da karkoli delamo, to delamo iz sebe.

Zgornja fotografija je avtorsko delo Ive Novak.