Novi novi filmi: Jan Marin: »Z vsakim naslednjim filmom si boljši.«

Jan Marin je režiser filma Nazaj, ki si ga je bilo mogoče nedavno ogledati v Kinu Šiška v sklopu Novi novi filmi. Spregovoril je o težavah in radostih pri snemanju ter stvareh, s katerimi se sooča novopečeni diplomirani režiser in podiplomski študent AGRFT-ja.

Koridor: Kako si se počutil po ogledu filma na premieri v Kinu Šiška?

Jan Marin: Zanimivo je, ker je na televiziji vse manjše, ko pa film vidiš na velikem platnu, opaziš vse majhne napake, ki jih med izdelavo nisi. Vidiš, kaj bi lahko naredil drugače, kaj si posnel preveč od blizu. Začnejo te boleti stvari, ki te drugače verjetno ne bi. Manjši problem je namreč, da je naša generacija navajena televizije in gledanja filmov na računalniku, vendar bi morali že med vajami gledati posnetke na velikem platnu, da bi dobili pravi občutek za določene elemente v režiji. Ampak z vsakim naslednjim filmom si boljši.

Kako bi na kratko opisal vsebino svojega filma?

Film govori o fantu Mateju, ki pride iz Nemčije k svojemu očetu, da bi ga prosil za nekaj denarja, ker želita s svojo nosečo bodočo ženo kupiti stanovanje. Vendar ko je prišel k očetu, se je temu svet obrnil na glavo. Vzeli so mu podjetje, zapadel je v dolgove in z njim je nekaj narobe.

Si je Matej zatiskal oči pred resnico?

Na vajah smo se veliko pogovarjali o tem, kaj se zgodi v njem, ko vidi očeta v takšnem stanju. Prišli smo do tega, da nekje globoko v sebi ve, da oče ni več normalen, vendar si z upanjem, da bo vse lahko uredil, zatiska oči.

Kako si izbral igralce?

Filipa sem imel v mislih že v času pisanja scenarija, on je ta lik. Očeta pa sem izbral na podlagi slik igralcev. Gledal sem njihove obraze in si govoril: »Ta bi znal biti Rado.« Tako sem prišel do Borisa. Oba sta bila prvi izbiri.

Kaj bi spremenil, če bi lahko sedaj spreminjal film?

Ojoj! (smeh) Pred štirimi dnevi sem imel tehnični ogled filma v Slovenj Gradcu in prvič po pol leta sem ta film videl v celoti. Moja reakcija je bila: »Ojoj!« Vse razen ene sekvence bi sedaj zrežiral popolnoma drugače. Nedotaknjeno bi pustil le sekvenco rubeža, ostalo pa bi bilo drugače, tudi scenaristično.

Če bi lahko, bi bolj eksperimentiral?

Ja, to bi spremenil. Ker smo študentje, nate vpliva mnenje tisoč in enega mentorja ter še petstotih sošolcev in prijateljev, zato se včasih kakšne stvari bojiš narediti. Začetna misel, kako naj bi bil film posnet, je vsebovala streseno kamero, dolge kadre, kader sekvence … Toda ko začneš poslušati, da imaš pet snemalnih dni, omejen denar in snemaš po 12 ur na dan, nato pa v montaži ugotoviš, da ne deluje, se odločiš, da boš delal bolj »pravilno«.

Se je zgodba med snemanjem veliko spreminjala?

Ne, med snemanjem ne. S scenaristko Tamaro sva imela v fazi pisanja scenarija drugačno vizijo filma od tega, kar je bilo uprizorjeno na platnu. Bilo je nekaj elementov, za katere mi je žal, da so šli ven, vendar glede na naše finančne zmogljivosti tega nismo mogli realizirati. Tak primer je terarij, v katerem bi bil zaprt metulj, oče pa bi se moral z njim igrati. Ker metulja drugače kot z nekim dragim računalniškim efektom ne bi mogli narediti, denarja za to pa ni bilo, smo ga odstranili.

Se lahko spomniš svojega najljubšega trenutka med snemanjem?

Moj najljubši trenutek je bil, ko je Matej izstopil iz avta in izpustil papirje, ki jih je imel v roki. Papirji so padli po tleh, po železnici pa se je pripeljal vlak. Ta kader je bil poln naključij, ki so se časovno ujemala. Vlak ni bil načrtovan in bil je prvi posnetek kadra, ki smo ga naredili. Ko smo začeli snemati, sva z Rokom v daljavi nekaj slišala, vendar snemanja nisva prekinila. Ko se je kamera zasukala, je mimo pripeljal vlak.

Kaj je bilo najtežje posneti?

Tehnično gledano je bilo najtežje snemati začetni kader na ulici, ker so bile okoliščine nenadzorovane, psihično gledano pa je bil najtežji četrti od petih snemalnih dni, ko smo snemali rubež pred hišo in parkirišče z vlakom. Ker je bilo prve tri dni sonce in do 25 stopinj, smo bili v kratkih hlačah in rokavih, četrti dan pa je zapadal sneg. Imeti ekipo, ki za sneg in dež ni primerno oblečena ter z njimi vaditi zunaj, je bilo zelo naporno. Zmrzovali smo, Filip je zadnji snemalni dan zbolel, a naslednji dan vse profesionalno odigral.

Zakaj meniš, da je Nazaj dober film?

Saj ne mislim! (smeh) Ampak če moram nekaj izpostaviti, bi rekel, da sta bila najboljša igralca, pa tudi celotna ekipa. Delo z igralcema je bila ena mojih najboljših izkušenj na AGRFT-ju.