Novi novi filmi: Ema Muc: »Vsak film bi se dalo posneti na toliko različnih načinov, kolikor je ljudi na svetu.«

Filmska ustvarjalka iz Metlike, Ema Muc, študij filmske in televizijske režije zaključuje z diplomskim filmom Na novo, ki se je, poleg še treh diplomskih filmov študentov AGRFT-ja, predstavil na Novih novih filmih v Kinu Šiška.

Kako ste prišli do ideje za film in od kod ste črpali snov?

Glede na to, da smo se morali ideje za film spomniti že precej zgodaj v teku študijskega procesa, sem si prvotno zamislila film o punci, ki ne sprejema pomoči, se ne prilagaja konvencijam in ne počne tega, kar se pričakuje od nje. Preko vseh pogovorov z mentorji, s sošolci in soscenaristko, Pio Vatovec, je bil scenarij dokončan v roku pol leta, režijska obravnava pa je trajala še malo dlje, da je scenarij prišel v končno obliko.

V filmu je prikazan odnos med glavnim likom in okrasnimi rastlinami. Je za to kriv kakšen oseben razlog?

Glavni lik Daše je navezan ne samo na okrasne rastline, ampak tudi na vse stvari v hiši njenih staršev. Slučajno je njena mati imela vse te rastline, ki predstavljajo življenje, kontrapunkt smrti, žalovanju. Ni bilo pa tu osebnega razloga.

Zakaj ste se odločili za pristop postopnega podajanja namigov na to, kaj se v zgodbi pravzaprav dogaja? Zakaj niste recimo bolj jasno nakazali ali celo povedali, zakaj glavni lik žaluje, v kakšni relaciji je z drugimi?

Pri tem filmu sem si kot izziv zastavila, kako s čim manj besedami in opisovanjem, v kakšni relaciji so liki, povedati čim več.

Kako ste glavni igralki pomagali pri vzbujanju teh zahtevnih čustev, ki jih glavni lik doživlja po smrti svojih staršev?

Ključno vlogo so odigrali pogovori z njo in ostalimi igralci, kaj si kdo misli, da bi njihov lik v določeni situaciji storil. V pogovoru z Živo je nekako prišlo do skladbe Shake it out od Florence and the Machine, ki zame predstavlja ta gon, ki bi ga glavni lik moral imeti. Živa je bila zato primorana poslušati to in ostale skladbe, ki se pojavijo v filmu. Tako mislim, da sem predvsem z glasbo želela Živo vpeljati v občutke glavnega lika. V fazi scenarija skladbe še niso bile natanko določene, sem pa vedela, v katere prizore bi jo rada vključila. Z Anžetom Rozmanom, ki je bil pri tem filmu zadolžen za glasbo, sva se na koncu glede načina in časa uporabe različnih skladb uspešno dogovorila.

Ste pri snemanju naleteli na kakšno težavo?

Bila sem seznanjena s tem, kakšen je proračun za film in kaj si lahko privoščim, glede na to, kakšno ekipo pač moram imeti. Se pravi, nujno rabim nekoga, ki bo snemal ton, direktorja fotografije, mojstre luči itd. Pri tem filmu se mi recimo ni zdelo, da potrebuje veliko scenske tehnike, ki je draga za najem. Z ničemer pa ni bilo večjih težav. Film se je skozi celoten proces, na podlagi mnenj vseh sodelavcev in mentorjev, vseskozi spreminjal. V montaži sva z montažerjem prizor, ki je bil sprva mišljen na sredini filma, postavila na konec. Sam film je sicer strukturiran, zato se z vrstnim redom, razen tega prizora, nisva mogla pretirano igrati.

Za konec pa še nekaj splošnih filmskih vprašanj. Kateri avtorji so vam največji navdih?

Težko vprašanje. Nekdo mi je lahko navdih, ampak ga nikoli ne želim kopirati. V prvem letniku sem bila navdušena nad centralno kompozicijo, recimo pri Wes Andersonu. Pri svojem filmu lahko povem, da sem črpala iz filma Juno (Jason Reitman, 2007) in Rachel se poroči (Rachel Getting Married, Jonathan Demme, 2008).

Obstaja kakšen film, za katerega ste prepričani, da bi ga režirali bolje kot prvotni režiser?

O nobenem filmu nisem nikoli tako razmišljala. Konec koncev, kaj pa je “boljše”? Recimo zdaj, ko sodelujem pri nekem drugem filmu kot asistentka režije, vidim, kakšen pogled sem imela jaz, ko sem prvič prebrala scenarij in kako režiser uresničuje svojo vizijo. In ne pravim, da dela zato slabo ali narobe, ampak dela drugače. Vsak film bi se dalo posneti na toliko različnih načinov, kolikor je ljudi na svetu.

Zgornja fotografija je avtorsko delo Maje Križnik.