Neverjetni 2 (Incredibles 2)

Zakaj je med izredno uspešnim animiranim filmom Neverjetni (The Incredibles, 2004) in njegovim nadaljevanjem minilo 14 let, ni povsem jasno. Studiu Pixar se s poglabljanjem enega svojih najboljših konceptov ni mudilo: očitno ga je za dalj časa postavil na stranski tir ali ga v nedogled prelagal. Zgodba o prepovedi in postopni asimilaciji superjunakov, s katerima sta se bila prisiljena soočiti ameriška zakonca in kasneje trojica njunih otrok, je v sebi skrivala precej neslutene globine. Četudi se je na prvi pogled zdelo, da so imeli ustvarjalci v mislih predvsem mlajše občinstvo, je njihov izdelek v režiji Brada Birda, ki je brezhibno združil družinsko dramo, blago parodijo superjunaškega žanra in sentimentalne poklone slednjemu, mogoče primerjati s prelomnim stripom Varuhi (Watchmen, 1986) Alana Moora.

Drugi del se začne natanko tam, kjer se je končal prvi; po neuspešnem lovu na Spodkopača (The Underminer) se upravičeno zdi, da je legalizacija še dlje, kot je bila prej in da bo petčlanska družina prisiljena zaživeti še bolj neopazno. Posredovanje Vinka Dimnika (Niko Goršič), aktivista superjunakov, situacijo bliskovito spremeni. Na tej točki se pripoved razcepi na dvoje. Janezu Bulcu (Lotos Vincenc Šparovec), znanemu kot g. Neverjetni,  je dodeljena vloga varuške, njegova soproga Helena (Nina Valič), znana kot Elastika, pa dobi edinstveno priložnost: s serijo herojskih dejanj, ki bodo skrbno dokumentirana, bo skušala javno mnenje o sebi in sebi podobnih prevesiti na drugo stran. Situacija se zdi predobra, da bi bila resnična. In res – kaj kmalu že nastopijo prve težave …

Elastika prispeva večino mojstrsko dodelanih akcijskih prizorov, g. Neverjetni pa večino komičnih. V položaju, ki ga ni vajen, se ubada z razposajenim sinom, pubertetniško hčerko in dojenčkom, čigar moči se manifestirajo ob najbolj neprimernem času. Situacije so v osnovi vsakdanje, a jih povzdigne oster humor, ki s pridom izkoristi posebne darove likov. Slednji vsekakor pridejo do izraza, a še zdaleč niso neokusno poudarjeni: Bird razume, da je kljub nadnaravnim sposobnostim vsakega izmed petih družinskih članov veliko bolj fascinantna njihova človeška plat.

Vtis zaokroži živahna orkestralna glasba Michaela Giacchina, ki, podobno kot v prvem delu, navdih črpa iz vohunskih filmov šestdesetih let prejšnjega stoletja – dogajanje je namreč, precej neočitno, postavljeno v to desetletje.

Težko pričakovan animirani film, ki je v izvirnem naslovu kdove zakaj izgubil določni člen, morda ni tako prelomen in zapomnljiv kot prvenec (ta se je ponašal z bolj osredotočeno zgodbo in veliko izrazitejšim zlobnežem), a je še zmeraj izvrsten. Z izjemo manjših pomanjkljivosti sta tako scenarij kot animacija, ki je v 14 letih precej napredovala, pohvalna.

Slovenska sinhronizacija, v kateri Craiga T. Nelsona, Holly Hunter, Saro Vowell in Hucka Milnerja nadomestijo Lotos Vincenc Šparovec, Nina Valič, Nataša Tič Ralijan in Rok Suhadolc, je resnično posrečena, čeprav je dejstvo, da ogled ameriškega izvirnika v naših kinematografih ni mogoč, zaskrbljujoče.

Napovednik: