Neskončno daleč od vsake norme

»Zdi se mi, da sem neskončno daleč od tako rekoč vsake norme,« je leta 1984 v avtobiografiji Brez šminke (Osminkat) zapisala švedska cineastka Mai Zetterling¹. Stavek dobro povzema tudi njeno delo: v svoji karieri se je vztrajno upirala pričakovanjem o tem, kakšna naj bo ženska, kakšna naj bo njena podoba na platnu in nenazadnje tudi, kakšen naj bo film, ki ga posname ženska. V filmsko zgodovino se je vpisala v dvojni vlogi, najprej kot igralka, nato kot režiserka. Ob stoletnici njenega rojstva ji Slovenska kinoteka od 30. septembra do 29. oktobra posveča prvo pregledno retrospektivo pri nas – Mai Zetterling 100! – pripravljeno v sodelovanju s Švedskim filmskim inštitutom.

Kot igralka je bila Zetterling dejavna že v štiridesetih letih prejšnjega stoletja. Debitirala je v provokativni drami Muke (Hets, 1944), posneti po scenariju takrat še začetnika Ingmarja Bergmana v režiji Alfa Sjöberga. Z obema je nato še sodelovala, in sicer v Sjöbergovem filmu Iris in poročnikovo srce (Iris och löjtnantshjärta, 1946) ter Bergmanovi Glasbi v temi (Musik i mörker, 1948). Ta dva filma v njenem igralskem opusu posebej izpostavlja tudi Anja Banko, urednica filmskega programa Slovenske kinoteke. Meni, da je Zetterling kljub kalupom melodrame »svoja lika v gesti in čustvih podrobno razdelala«. Pot je Mai Zetterling nato odpeljala v Hollywood, a s položajem igralke v filmski industriji ni bila zadovoljna. »Hollywoodski« način življenja ji ni ležal, zato je odšla v Anglijo, se posvetila odru in kmalu poprijela za filmsko kamero.

Večji del retrospektive je zato posvečen Zetterling kot režiserki. Njeno delo, pravi Banko, »sovpada z razmahom drugega vala feminizma, ko vstopa v ospredje vprašanje ženskega telesa«, ki postane osrednje tematsko stičišče tudi v njenih filmih, od spolnosti in užitka do materinstva. Prav materinstvo Zetterling tematizira še posebej ambivalentno: po eni strani je nekaj pozitivnega in lastnega ženskemu izkustvu, po drugi pa tudi družbena vloga, ki lahko žensko skoraj v celoti determinira. Kot pojasnjuje Banko, Zetterling v svojem opusu vztraja pri položaju, da ima ženska »neskončno različnih vlog, morda predvsem podob v družbi – tudi sama uživa v svojem telesu, ga obvladuje in je svobodna, zaljubljena in ljubljena«. V njenih filmih se kot tema pogosto pojavljata tudi žensko prijateljstvo in homoseksualnost, moški liki pa nastopajo predvsem kot predstavniki patriarhalnega sistema. Njihove izjave in geste so, kot dodaja Banko, pogosto karikirane, vendar kot liki niso povsem enoznačni: ženske sicer omejujejo, v intimi pa so lahko tudi vir ljubezni in izpolnitve.

Med naslovi, vključenimi v retrospektivo, Anja Banko posebej izpostavlja ironično-komični film Dekleta (Flickorna, 1968), »čudovito razigran feministični manifest ženskega prijateljstva, telesa in svobode«, ter britansko produkcijo Čisti poden (Scrubbers, 1982), »feministično subverzijo običajne podobe ženske kot žrtve« in »rapsodijo zavezništva in prijateljstva«. Pri Zetterling ženske niso pasivne žrtve okoliščin, temveč se povezujejo, si pomagajo, si nasprotujejo in iščejo načine, kako preseči vloge, ki jim jih vsiljuje okolje. Radovednim Banko priporoča še Mesec je zelen sir (Månen är en grön ost, 1977), »zelo nenavaden film, njeno edino otroško delo, ki pa to prav zares ni«, temveč je »odtrgana psihedelična izkušnja, prava eksplozija barv in asociacij«.

Tudi avtoričina filmska govorica se upira klasičnemu načinu pripovedovanja. »Kar se tiče formalnih pristopov, so jo večkrat oklicali za režiserko z moško roko – pa vendar je sama temu nasprotovala, saj se je čutila in vseskozi poudarjala svojo žensko pozicijo,« pojasnjuje Banko. Ta pozicija se kaže v neklasični pripovedni strukturi, ki preskakuje v času, se zateka v fragmentirane spomine in asociacije ter na svet pogosto pogleda skozi otroške oči. Tu se forma sreča s tematiko: Zetterling ustaljenih predstav o ženskosti ne razstavlja le z vsebino, ampak tudi z načinom, kako organizira filmski čas, prostor in perspektivo. Kot je za Koridor povedala Banko, je pri njej »večji poudarek na družbenem kot na intimnem izkustvu, zato je njen izraz, sicer blizu Bergmanovi psihologizaciji, bolj zavezan družbeni satiri, kakršno razvija Luis Buñuel«.

Mai Zetterling uvrščamo v generacijo režiserk šestdesetih in sedemdesetih let, kot so Agnès Varda, Márta Mészáros in Valie Export, a Banko pri tem izpostavlja razliko – v Zetterlinginih igranih celovečercih je tematski fokus izrecno usmerjen v položaj žensk. Njena angažiranost pa se ni končala pri filmu. Zetterling je bila ena od ustanoviteljic mednarodnega združenja Film Women International, ki je nastalo na Unescovem simpoziju filma ženskih avtoric leta 1975, v okviru mednarodnega leta žensk. Med ustanovnimi članicami sta bili poleg omenjenih režiserk tudi Susan Sontag in Chantal Akerman. V okviru leta žensk je Zetterling posnela tudi kratki film Vsa naša imena (Vi har många namn, 1976), ki je bil premierno prikazan v Cannesu, v sklopu režiserkinih kratkih filmov pa si ga bo mogoče ogledati v sredo, 21. oktobra.

Dan zatem, v četrtek, 22. oktobra, bo v Slovenski kinoteki gostovala Kajsa Hedström, sokuratorka retrospektive in kuratorka pri Švedskem filmskem inštitutu. S predavanjem o življenju in delu švedske filmske ikone bo pospremila projekcijo Deklet, z uvodi pa tudi druge izbrane filme. Hedström je sicer avtorica članka Mai Zetterling – poetična provokatorka, ki je v prevodu Maše Peče objavljen tudi v septembrsko-oktobrski številki Ekrana. V uvodu zapiše: »Mai Zetterling je postala filmska režiserka v času, ko je bilo v tem poklicu le malo žensk, in morala se je boriti za pravico do samostojnega odločanja. […] Filme je pogosto snemala po lastnih scenarijih in prevzela tudi vlogo kreativne producentke. Nekoliko zadržano in brez izrecnih feminističnih namer je postala vzornica kasnejših generacij filmskih ustvarjalk.«²

Cikel filmov Mai Zetterling tako ne ponuja le vpogleda v pogosto spregledan del švedske filmske zgodovine, temveč tudi v opus režiserke, ki je vprašanje ženskega položaja povezala z nenavadno, pogosto igrivo in vselej družbeno angažirano avtorsko govorico. Njena drznost pri rabi filmske forme in izbiri tem se še danes zdi presenetljivo sodobna.

K ogledu retrospektive, med katero je v Dvorani Silvana Furlana na ogled tudi razstava fotografij iz izbranih filmov, lepo vabi tudi filmska sekcija Koridorja.

Lektorirala: Tinkara Jukič

1. Navedeno po Kajsa Hedström, »Mai Zetterling – poetična provokatorka«, Ekran, september/oktober 2026, str. 34–39. Dostopno tudi na povezavi: https://kinoteka.si/preberi-vec/mai-zetterling-poeticna-provokatorka/. ↩︎
2. Prav tam, str. 35. ↩︎