Najsrečnejši dan Ollija Mäkija (Hymyilevä mies)
Boksarji so nabiti, neizprosni, napihnjeni meatheadi. Pravi moški s slo po krvi, denarju in slavi. No, vsaj tisti najbolj znani. V prvencu finskega režiserja Juha Kuosmanena spoznamo Ollija Mäkija (Jarkko Lahti), boksarsko legendo, ki je pravi antipod omenjenemu arhetipu. Olli je preprost fant s podeželja, ki ga bolj kot karkoli drugega zaznamuje njegova skromnost in čustvenost. Bolj kot na Floyda Mayweatherja ali Mika Tysona spominja na našega Haložana Dejana Zavca. In prav tako kot se Olli ne sklada z našimi ustaljenimi predstavami o tem, kdo je boksar, se dotični film ne sklada z žanrom boksarskega filma. Tenkočutno zgodovinsko upodobitev dveh tednov v življenju Ollija Mäkija namreč še najlažje opredelimo kot art-house romantično komedijo.
Film, posnet po resničnem življenju finske boksarske legende, spremlja zadnje tedne njegovih priprav na dan, ki bi moral biti po mnenju njegovega prevzetnega trenerja/menedžerja Elisa Aska (Eero Milonoff) najsrečnejši dan Ollijevega življenja. Natančneje gre za priprave na dvoboj, v katerem se je resnični Olli 17. avgusta 1962 potegoval za naslov svetovnega prvaka peresne kategorije.
Že pred njegovim udejanjanjem se dvoboj razglasi za največji športni spektakel v zgodovini Finske, Ollija pa za nacionalnega heroja. Vse, kar Finska pričakuje od Ollija, je to, da se sprosti, pridno trenira, izgubi nekaj kilogramov in v ringu položi svojega nasprotnika, Američana Daveyja Moora. Težava je le v tem, da Olli ni heroj, ki si ga želi ljudstvo. Namesto z zmagovalno vznesenostjo do celotne zadeve pristopi nekoliko odmaknjeno. Zakaj? Ja, zato, ker je zaljubljen! Kako zaboga naj se osredotoči na intimen ples z nasprotnikom, če neprestano razmišlja o ljubki sovaščanki Raiji (Oona Airola)? Kot v filmu lepo izpostavi Ollijev trener Elis: »This is the shittest time to fall in love!«
Ljubezenska zgodba je namreč središče dogajanja, iz česar pa tudi izhaja že omenjena subverzija boksarskega žanra. Morda pa je to celo prvi film o boksarju, v katerem je osvojitev naslova heroju skoraj povsem odveč. Glavna snov filma niso velike poteze našega heroja, ampak pogledi ter subtilne reakcije junakov na dogajanje, ki je vsem razen gledalcu navidezno neopazno. Najsrečnejši dan Ollija Makija nas tako popelje na voajeristično popotovanje v izredno osebno pripoved o junaku, ki poskuša razrešiti konflikt med svojimi željami na eni strani in pričakovanji celotnega naroda na drugi. Slednje pa mu z močno stoično držo tudi uspe. Olli Mäki je 17. avgust 1962 namreč resnično razglasil za najsrečnejši dan svojega življenja, pa čeprav iz čisto drugih razlogov, kot mu jih je vsiljeval Elis Ask.
Film si je prislužil tudi nagrado s Filmskega festivala v Cannesu, in sicer v kategoriji Un Certain Regard, ki je namenjena filmom, ki izstopajo s svojo vizualno podobo. Slednja v tem primeru izhaja iz režiserjevega pristopa k delu, ki se je filma lotil z izjemno natančnostjo in brezkompromisno zvestobo času dogajanja. Navdih naj bi črpal iz starih dokumentarcev, boksarskih filmov in posnetkov iz življenja pravega Ollija. Vsi kadri so posneti iz roke, pogosto pa tudi iz kotov, ki nam rahlo zakrivajo pogled na dogajanje. Poleg tega se je Kuosmanen odločil za snemanje na Kodakov 16-mm črno-bel trak, značilen za filme nizkoproračunskih produkcij iz tistega časa (zanimivost: na snemanju so porabili celotno zalogo omenjenega traku v Evropi in ZDA). Vizulna podoba filma nas torej želi prepričati, da gledamo arhivske posnetke iz življenja Ollija Mäkija, kar ji s pomočjo izvrstnih predstav glavnih igralcev precej dobro uspe. Resnična Raija naj bi po ogledu filma celo izjavila, da se je počutila, kot da je spet tam v svoji rosni mladosti.
Najsrečnejši dan Ollija Mäkija je izredno prijetna romantična komedija. Še izrazit evropski minimalizem se ji popolnoma prilega, kar je prej izjema kot pravilo. Preprosto povedano, izvrsten feel-good movie, kjer vse štima. Ogled toplo priporočam!
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=jxBGb-YY5Vs[/embedyt]
