München: Na robu vojne (Munich: The Edge of War)
Režija: Christian Schwochow Igralska zasedba: Jeremy Irons, George MacKay, Jannis Niewöhner, Liv Lisa Fries Datum izida: 21. januar 2022 (Netflix) Ocena: 5/10
Po Anschlussu, priključitvi Avstrije nacistični Nemčiji marca 1938, se je Hitler začel ozirati proti Češkoslovaški, natančneje Sudetom, pokrajini na severovzhodu države, kjer je živelo okoli tri milijone nemških priseljencev. Sosede sicer ni mogel kar tako napasti, je pa v pokrajini že od leta 1933 delovala sudetsko-nemška domača fronta, ki je med sudetskimi Nemci spodbujala nacionalistični sentiment, poleg tega pa je Hitler v diplomatskih odnosih z drugimi državami že prej opozarjal na problem »Nemcev«, ki živijo za mejami države. Češkoslovaška je imela sicer sklenjeno zavezništvo s Francijo in Sovjetsko zvezo, posredno pa so računali tudi na pomoč Velike Britanije. Toda Francija in Britanija si res nista želeli v vojno, zato sta krizo na vsak način poskušali rešiti diplomatsko. Francoski premier Daladier in britanski Chamberlain sta se – mimo Sovjetov – dogovorila, da sta, v zameno za preprečitev oboroženega konflikta, Hitlerju pripravljena pustiti, da zavzame Sudete. Najprej sta računala na referendum v tej pokrajini, s čemer so se strinjali tudi Čehoslovaki, nato pa je Hitler zaostril svoje zahteve, ki so jih ti zavrnili in mobilizirali svojo vojsko. V zadnjem trenutku je Chamberlainu uspelo sklicati konferenco, na kateri naj bi on, Hitler, Mussolini in Daladier konflikt razrešili diplomatsko. Dobili so se 29. septembra v Münchnu, kjer so še istega dne podpisali sporazum, po katerem sta Francija in Anglija odpovedali pomoč Češkoslovaški v zameno za Hitlerjevo zavezo diplomatskemu reševanju prihodnjih ozemeljskih sporov. Marca naslednje leto si je Hitler vojaško priključil še preostanek države, septembra pa je napadel Poljsko.
Tako nekako se bere članek o Münchenskem sporazumu na Encyclopediji Britannici. Film Munich: The Edge of War pa predstavi precej drugačno zgodbo, saj dogodke prikaže skozi prizmo vohunske drame. Osredotoči se na (fiktivno) zgodbo Paula von Hartmanna (Jannis Niewöhner), mladega nemškega uradnika, ki v posest dobi dokumente z dokazi o Hitlerjevi nameri po oblikovanju Lebensrauma, razširjenega ozemlja nemške etno-države, ki bi ga pridobil z vojaškim osvajanjem. Von Hartmann, nekoč sicer velik privrženec Hitlerja, zdaj pa član skrite opozicije, ugotovi, da v rokah drži dokumente, ki bi lahko Angleže in Francoze prepričali o Hitlerjevi pošastnosti, s tem pa ustvarili okoliščine, v katerih bi skrivna opozicija lahko naredila državni udar. Ima tudi prijatelja, Hugha Legata (George MacKay), s katerim sta skupaj obiskovala Oxford in ki je tajnik britanskega premiera. Tako skuje načrt, da bo na Münchenski konferenci z Legatovo pomočjo dokument spravil do Chamberlaina (Jeremy Irons), preprečil podpis pakta in svet rešil pred nevarnostjo norega diktatorja. Prek vez o načrtu obvesti MI6, angleško mednarodno obveščevalno službo, ki nalogo nato preda Legatu in igra za usodo Evrope se lahko začne.
Ta pripovedna strategija naredi film precej napet in veliko bolj zanimiv kot članek v enciklopediji, a se slabo sklada s snovjo, ki jo skuša prikazati – politično dramo namreč zreducira na osebni konflikt. Münchenska konferenca in grožnja nove svetovne vojne tekom filma postaneta zgolj kulisa, pred katero se odvije konflikt zapletenega prijateljstva dveh ambicioznih mladih moških, ki se v ključnem trenutku odločita, da bosta presegla zamere in sodelovala za dobro vseh. To je verjetno najbolj vidno na vrhuncu filma, ko von Hartmann Legatu preda dokumente, ta pa jih mora nekako predstaviti Chamberlainu. To mu sprva ne uspe, saj se Chamberlain, utrujen od dolgih pogajanj, hitro umakne v svojo sobo. Legat skoraj že obupa, nato pa mu vročekrvni von Hartmann nameni nekaj trdih besed, zaradi katerih Anglež požre svojo vljudnost in se odloči zmotiti svojega nadrejenega. Chamberlain se sicer z njima ne strinja in ju odžene, a film vsaj v trenutku največje napetosti implicira, da usoda sveta visi na nitki obzirnosti in zadržanosti mladega Angleža, in da jo lahko reši le zaletavost njegovega nemškega prijatelja.
Ta osredotočenost na čustvene dimenzije dogajanja je vidna tudi v nekateri drugih elementih filma. Zgovoren je že prikaz nacistov: ti so, s Hitlerjem na čelu, prikazani kot malenkostni in okrutni. S tem seveda ni nič narobe, a tudi ni nič bistvenega; nacisti pač niso bili slabi, ker bi bili okrutni in zlobni posamezniki, ampak ker so izvedli sistematičen pomor več milijonov ljudi. Podobno nenavadna je vloga lika Lenye (Liv Lisa Fries), Hughove in Paulove študijske prijateljice, ki sicer ničesar ne počne, jo pa v prizoru, za katerega se zdi, da nima drugega namena kot tega, da naj bi bil žalosten, vidimo kot žrtev nacističnega nasilja. Igra – predvsem Georga MacKayja in Jeremyja Ironsa, ki je izjemno simpatičen kot Chamberlain – je sicer večino časa dovolj prepričljiva, a to vseeno ne reši te scenaristične zadrege.
Ob koncu filma sem se predvsem spraševal, komu je v interesu, da se »rehabilitira« Chamberlaina, ki načeloma velja za naivneža, ki je Hitlerju na lepe oči predal Češkoslovaško. Film ga namreč v nasprotju s tem poskuša prikazati kot pronicljivega političnega realista, ki je s podpisom simbolične zaveze k miru, ki jo je Hitler kasneje prelomil, pokazal njegov pravi obraz in s tem spodbudil oblikovanje zavezniških sil. A kljub temu filmskemu trudu mislim, da ne bomo nič na slabšem, če ga še naprej vidimo kot politika, ki je prepozno spoznal, da se je nacistična Nemčija iz ene od evropskih držav, s katero je mogoče sklepati dogovore, spremenila v sovražno totalitarno silo z grozljivimi načrti. Verjetno bi se mi zdelo veliko bolj zanimivo, če bi film poskušal osvetliti kakšen drug, manj znan vidik Sudetske krize – na primer to, da je sporazum, ki so ga v Münchnu predlagali Italijani, v resnici nastal na nemškem zunanjem ministrstvu. Ali pa to, da so Francozi in Angleži v celotnem procesu popolnoma ignorirali Sovjetsko zvezo, čeprav je bila tudi ta pripravljena vojaško posredovati proti Nemčiji.
Lektorirala: Ivana Rosa
