7. 5. 2017 / Film/TV

Mož po imenu Ove (En man som heter Ove, rež. Hannes Holm, 2016)

Vsi imamo tečnega soseda, ki se vedno glasno pritožuje zaradi na steno prislonjenih koles ali pasjih iztrebkov na skupni zelenici. V Holmovem filmu, ki je adaptacija istoimenskega romana Fredrika Backmana, se ta sosed imenuje Ove. Njegov svet se nenadoma obrne na glavo, ko se v sosesko priseli mlada družinica, ki s svojim živahnim ritmom starega nergača vse bolj in bolj beza na plano in nazaj v življenje. Na tem mestu se začne Ovejeva precej neprepričljiva preobrazba iz čemerne gosenice v ljubeznivega metulja, psihologija pa je naivna in zastavljena po naslednji shemi: Ove je tak in tak, ker se mu je v preteklosti zgodilo to in to. Film je eden tistih, ki za interpretiranje ne pustijo nobenega prostora in želijo vse razložiti na en sam, že vnaprej določen način.

 

V luči tega funkcionira tudi precej očiten končni moralni sklep, ki ga režiser položi v usta ene od Ovejevih sosed: prijateljstvo ima neprecenljivo vrednost in vse je težje, če si sam. Zaključek s svojo happyendovsko spravo še dodatno podčrta vsebinsko praznost, ki ne prinaša pravega zadovoljstva.

 

Ker je sama zgodba očitno v ospredju, ji je zato arhitektura filma podrejena ter potemtakem precej klasična in konformna. Koliko je k slabemu prvemu vtisu pripomogla neprepričljiva zgodba (za katero je morda krivo zgolj dejstvo, da gre za adaptacijo) in koliko režija, je zato težko oceniti, vsaj za igralsko zasedbo pa lahko rečem, da je bila dobra in skrbno izbrana.

 

Napovednik za film:

[embedyt] https://youtu.be/oCh4iiAXuAc[/embedyt]

Ove