Morilci cvetne lune (Killers of the Flower Moon)

Režija: Martin Scorsese
Scenarij: Eric Roth, Martin Scorsese
Igralska zasedba: Leonardo DiCaprio, Robert De Niro, Lily Gladstone, Jesse Plemons, Tantoo Cardinal
Datum izida: 19. 10. 2023 (Slovenija)
Ocena: 9

Morilci cvetne lune je tri ure in pol dolga epska pripoved o življenju Ernesta Burkharta (Leonardo DiCaprio) v rezervatu plemena Osage, ki si deli mnogo lastnosti z ostalimi deli legendarnega režiserja Martina Scorseseja. Osrednja je tematika pohlepa in uničujoče moči denarja, ki jo je bolj podrobno raziskal že v Volku z Wall Streeta (2013), vendar pa se je v Morilcih cvetne lune loti na popolnoma drugačen način.

Namesto razvrata, drog in zabav, denar tu prinese rasizem, umore in manipulacijo, ki nas navda z globokim občutkom gnusa. Le-ta je na začetku uperjen v raznorazne kriminalce in izkoriščevalsko sodrgo, ki jo je v rezervat privlekla želja po hitrem zaslužku na račun domačih Osagov, tekom filma pa se poglobi in razširi na glavne like, ki so vpleteni v skoraj nezamisljivo zahrbtno spletko. William Hale (Robert De Niro), Ernestov stric, in Byron Burkhart (Scott Shepherd), njegov brat, sicer že na samem začetku kažeta, da sta tako ali drugače pokvarjena, pa vendar jih režiser zariše s kar nekaj pozitivnimi lastnostmi, ki jih kasneje izgubita. Film je dolg in na trenutke navidez prepočasen, saj nas na dolgo in široko popelje skozi vsakdanjost  življenja v rezervatu v dvajsetih letih dvajsetega stoletja in nam predstavi ogromno količino likov, mnogi od katerih imajo za glavno zgodbo zanemarljiv pomen. Kljub temu, oziroma verjetno prav zaradi tega, pa nas neomajno in neusmiljeno prisili, da začutimo prej omenjeni gnus nad prikazanimi dogodki in s tem izredno učinkovito poda svoje sporočilo.

Najprej se mi zdi vredno omeniti filmsko glasbo, ki vseskozi osuplja. Robbie Robertson združi plemensko skandiranje Osagov, ritmično tolčenje po bobnih in tradicionalno vestern glasbo z modernim prizvokom ter vse skupaj izkoristi, da povzdigne čustven učinek dogodkov na platnu do absolutnega vrhunca. Glasbena spremljava izredno efektivno podkrepi zgodbo in ko na trenutke nenadoma izgine, njena odsotnost še dodatno pripomore k odmevnosti izrečenih besed in izmenjanih pogledov. Medtem montaža Thelme Schoonmaker poskrbi, da se tri ure in pol zdijo hkrati kot cela večnost in kot kratek hip. Prizori so sestavljeni s pravočasnimi rezi in daljšimi kadri, ki, podobno kot glasba, podkrepijo čustva, ki jih v gledalki/cu vzbuja dogajanje na platnu. Med prizore osrednje zgodbe pa so tekom filma umeščene fotografije ali prikazi fotografiranja, črnobeli posnetki in sanjski prizori. Ti preseki v kombinaciji z glasbo celotnemu filmu dodajo skorajda psihadelični efekt, ki nas še globlje potopi v njegov svet. 

Osagi so prikazani izčrpno in dobršen del filma režiser uporabi za to, da nam njihovo kulturo in zgodovinsko realnost obdobja približa. Odkritje nafte jim je omogočilo, da živijo v razkošju in brezdelju, ki si jih večina Američanov ne more niti predstavljati. Diamantni nakit, osebni vozniki, velike hiše in služabniki so popolnoma vsakdanji, toda prav tako  vsakdanji so umori, kraja in splošno zaničevanje s strani priseljene belske populacije. Ernest Burkhart se po koncu prve svetovne vojne tako kot mnogo drugih preseli na zemljo Osagov v pričakovanju hitrega in lahkega zaslužka. Ernest je bolj kratke pameti, vendar potrebuje denar, saj ljubi ženske, alkohol in kockanje. Njegov stric, William Hale, je premožen rančar in najvplivnejši človek v deželi Osagov. William ima naziv kralja hribovja Osage in je manipulativen, nadut in navidez vedno pod nadzorom, igra Roberta De Nira pa vse njegove lastnosti le podkrepi. Ernestu priskrbi službo taksista in ta začne prevažati Mollie Kyle (Lily Gladstone), premožno Osaginjo in eno izmed petih dedinj premoženja svoje matere. Ernest in Mollie se zaljubita, poročita, imata otroke. Sledi navidez resnična ljubezen, ki se prelevi v eno najbolj zahrbtnih izkoriščevalskih razmerij kadarkoli prikazanih na velikem platnu. Redkobesedna Mollie, ki jo izvrstno utelesi Lily Gladstone, ni neumna. Že v začetku ve, da jo Ernest snubi iz želje po njenem denarju, vendar pa vidi v njem nekaj več, neko sposobnost dobrega. Prav ta sposobnost, oziroma želja po tem, da je glavni junak dober človek, film izvrstno izkorišča od začetka do konca in gledalko/ca manipulira še bolj mojstrsko kot William Hale manipulira z ljudstvom Osage.

Scorsese je mojster prikazovanja dobrih lastnosti v groznih ljudeh in v Ernestu Burkhartu se osredotoči na njegovo ljubezen do Mollie in njune družine. Ta ljubezen seveda ni prava ljubezen, vendar to ni pomembno. Pomembno je, da Ernest misli, da je prava, in da so njegovi občutki razumljivi, za kar poskrbi DiCaprio, ki prepričljivo prikaže začetno zablodo, kasnejši dvom in na koncu obžalovanje. Film Ernestu da nešteto možnosti, da bi postal boljši človek, vendar eno za drugo zapravi ali zavrne. Na koncu je prav zaradi izneverjene goreče želje, da bi postal heroj, kakršen glavni lik mora biti, gledalko/ca še tisočkrat bolj mrzek, kot bi bil, če bi bil nepoboljšljiv, preprost negativec.Eden izmed glavnih očitkov, ki so ga pogosto deležni tovrstni filmi, je, da glavni lik ni član manjšine, katere zgodba je prikazana. Vendar pa Morilci cvetne lune ne zapadejo v to past, saj glavni lik ni t. i. “white savior” (beli rešitelj), prav tako pa njegova dejanja nikakor niso opravičljiva, niti jih film ne poskusi opravičiti. Bi delovalo bolje, če bi se bolj osredotočal na Molliejino zgodbo? Morda, vendar pa se je, kot je razvidno v intervjujih z njim, Scorsese dobro zavedal, da takega filma on sam ne bi mogel posneti. Posnel je film o ljudeh, ki jih razume in pozna, o izprijenih izkoriščevalcih, kakršne prikazuje in obsoja že celo svojo kariero, ter ustvaril točen komentar o naravi ameriškega rasizma.

Uredil: Alen Golež
Lektoriral: Alen Golež