10. Kurja polt: Mona Lisa in krvava luna (Mona Lisa and the Blood Moon)
Režija: Ana Lily Amirpour
Scenarij: Ana Lily Amirpour
Fotografija: Pawel Pogorzelski
Igralska zasedba: Kate Hudson, Jeon Jong-seo, Craig Robinson, Ed Skrein, Evan Whitten
Datum izida: 30. 9. 2022 (ZDA), festival žanrskega filma Kurja polt (Slovenija)
Ocena: 7
Tretji celovečerec iransko-ameriške režiserke Ane Lily Amirpour (vampirska grozljivka Ponoči hodi sama (A Girl Walks Home Alone at Night, 2014) in postapokaliptični triler The Bad Batch (2016)) je ljubka pripoved o dekletu z nadnaravnimi močmi, ki pobegne iz psihiatrične bolnišnice in začne iskati svoj prostor pod luno. Na svoji poti srečuje (vsaj večino časa) nenavadno sprejemljive in razumevajoče ljudi, ki ji pomagajo do njene osvoboditve.
Protagonistko Mona Liso (Jeon Jong-se) spoznamo v oblazinjeni celici, odeto v prisilni jopič. Njeno ozadje nikoli ni pojasnjeno v detajle, a ko smo priča prizoru, v katerem s pomočjo misli prisili medicinsko sestro, da se zabode v nogo, s tem izvemo vse, kar je za zgodbo potrebno; Mona Lisa je klasificirana kot nevarna in kot tako jo raje za vse življenje zaprejo, kot da bi jo poskušali razumeti. Njen pobeg spremlja ogromna polna luna; tako začetek kot konec filma sta močno povezana z lunino prezenco, ki jo najdemo tudi v naslovu – interpretiramo jo lahko kot simbol za svobodo oz. iskanje le-te. Večina filma se tudi dogaja ponoči, na ulicah skrivnostnega New Orleansa, ki takorekoč postane eden od likov, nastopajoči v filmu. Skozi mesto pride do izraza teža, ki jo Amirpour pripisuje estetski komponenti – temačen, a vabljivo barvit in na nek način celo varen New Orleans sprejme Mona Liso vase in ji, ob spremljavi izvrstne elektronske glasbe, pomaga najti prave ljudi.
Gledamo pravljico, ki se ne trudi preseči svojega idealiziranega okvirja; to sicer ni mišljeno kot kritika – režiserka doseže, kar najbrž namerava doseči, je pa res, da pri tem žrtvuje kako globljo pomensko poanto, saj sta v ospredju filma estetika, ambient, glasba in humor. Junakinja (še vedno oblečena v prisilni jopič) recimo naleti na prijazno skupino prijateljev, ki ji ponudijo pivo in celo podarijo par čevljev. V drugem prizoru naleti na preprodajalca drog Fuzzyja (Ed Skrein), ki pa se res izkaže za, kljub začetnim pomislekom gledalca, poosebitev svojega imena; kupi ji priboljšek, ji pusti, da mu vzame majico (na kateri je natiskan sončev mrk!) in jo kasneje celo razglasi za svojo dušo dvojčico. Takšna »varnostna mreža« feel-good filma povzroči, da od njega odkorakamo nasmejani, a enako pametni kot prej.
Zabava se prične, ko Mona Lisa s svojimi močmi priskoči na pomoč striptizeti Bonnie (Kate Hudson) – slednja v dekletu takoj prepozna potencial in se jo odločiti vzeti pod svojo streho, na veliko skepso svojega otroka Charlieja (Evan Whitten). Mona Lisa na zabavne (in nelegalne) načine nato pomaga Bonnie do denarja, v Charlieju kmalu najde prijatelja, težave jim povzroča le vztrajni policaj Harold (Craig Robinson), ki se pred njenimi močmi poskuša zavarovati s kokošjimi nogami (kar seveda ne deluje). Čeprav je celovečerec humoren in lahko prebavljiv, je ena izmed njegovih osrednjih tem drugost – Mona Lisa vsekakor ustreza kriterijem pošastnega drugega, a na njeno srečo se znajde v mestu in med ljudmi, kjer so vsi in vse čudno, nesprejemljivo drugo. Njena prva prijateljica je striptizeta z vsemi težavami, ki jih tak poklic obljublja; njen »fant« je preprodajalec drog, mesto pa zatočišče za vse vrste in oblike »čudakov«. Dekle pristane na najboljšem možnem kraju in spozna takšne ljudje, ki ji omogočijo, da v varnem mehurčku spozna svoje sposobnosti in končno najde svobodo.
Uredil: Alen Golež
Lektoriral: Alen Golež
