Minari
Režija: Lee Isaac Chung Igralska zasedba: Steven Yeun, Han Ye-ri, Alan Kim, Noel Kate Cho, Yuh-Jung Youn, Will Patton Datum izida: 26. januar 2020 (ZDA) Ocena: 8
Minari družino korejskih Američanov postavi v ruralni Arkansas 80. let prejšnjega stoletja, kamor so se preselili zaradi očetove želje, da ne bi živeli le na ameriški zemlji, temveč tudi od nje. Film nas ob zasanjani klavirski spremljavi in pronicajoči zlati svetlobi skupaj z družino Yi pospremi na pot do njenega novega doma in od trenutka, ko to idilo razblini močan tresk avtomobilskih vrat, je vzpostavljen kontrast med ameriškim snom in ameriško realnostjo. Kot reče Monica, ko prvič zagleda notranjost svoje nove hiše oz. bolj nekakšne povečane prikolice, ki ni to, kar ji je mož obljubil pred selitvijo – »vse huje postaja«. Čeprav nostalgična mehka svetloba in nežna melodična spremljava, pomešana z zvokom čričkov, idealizirata ameriškost njihovih muk, pa se te izostrijo, ko se od prostranih poljan premaknemo v dom na kolesih, kjer bivajo, ali v tovarno, kjer delajo starši.
Medtem ko oče družine Jacob molče vztraja pri svoji agrarni misiji, ne da bi se o njej kadarkoli posvetoval z ženo, Monica s tiho skrbjo bdi nad družino ter se neumorno trudi izboljšati svoje spretnosti razlikovanja piščančkov po spolu, kar mora početi na delu. Otroka David in Anne se vmes ukvarjata z vključevanjem v novo okolje, v katerem ju sicer nihče zares ne zavrača, a ju obravnavajo nekako tako kot novi atrakciji v živalskem vrtu. Kljub temu vidimo jasen razkorak med bolj kot ne ameriškima otrokoma ter njunimi korejskimi starši.
Če dinamika v jedrni družini v smislu odnosov in razdelitve vlog ne prinese prav veliko novega, pa se to spremeni, ko se jim pridruži še Monicina mama. Soon-ja pripotuje iz Južne Koreje in s seboj prinese čuden grenak zvarek, ki naj bi pomagal pri Davidovem srčnem obolenju, obilo korejskih začimb in, kot se izrazi David, »vonj po Koreji«. Namesto da bi otrokoma kuhala ter vzpostavljala red in disciplino, ju nauči kartati, gleda rokoborbo ter nosi moške spodnjice. David ji njeno samosvojost zameri. Želi si pravo ameriško babico, ki bi mu pekla piškote in brala pravljice. Taki babici pa se hiša na kolesih ne bi zdela »zabavna«, temveč prav tako razočaranje, kot se zdi Monici, če ne še večje. Taka babica verjetno tudi ne bi znala gledati onkraj Davidove bolezni ter vztrajati, da je dovolj močen za tekanje naokoli, čeprav zdravniki to prepovedujejo. Morda tudi ne bi na lastno pest posadila rastline minari, korejske vodne kreše, ki sicer raste kot plevel, a služi tako za hrano kot tudi za zdravilo.
Težko je spregledati to simbolično vzporednico med rastlino, ki je filmu za naslov posodila svoje ime, in družino Yi, ki se prav tako kljub vsem izzivom in nesrečam trudi pognati korenine na tuji zemlji. Minari se kmalu uspešno udomači na bregu potoka. Ob koncu filma se kljub vsemu zdi, da enako drži tudi za družino Yi.
Igralci s svojo zadržano, naravno igro vzpostavijo prepričljivo družinsko dinamiko. Kamera pri tem odigra vlogo podpornega lika, ki gledalcu posodi svoj vpogled v dogajanje, ne da bi se režiser zatekal k eksplicitno dramatičnim približanim ali upočasnjenim posnetkom, ki bi vsiljevali čustveno reakcijo. Namesto tega nas režiser Lee Isaac Chung vključi v vsakdan družine Yi, ki si sredi soparnega poletja na ameriškem Jugu skozi vzpone (no, morda bolj ravnine) in padce sestavlja novo življenje. Steven Yeun je bil nominiran za najboljšega igralca v glavni vlogi Jacoba, medtem ko je Yuh-Jung Youn oskarja za najboljšo igralko v stranski vlogi babice Soon-ja tudi odnesla domov. Poleg tega je Minari prejel nominacije za najboljši film (Christina Oh), izvirno glasbeno podlago (Emile Mosseri), najboljšo režijo in najboljši izvirni scenarij (oboje Lee Isaac Chung). Za razliko od zlatih globusov oskarji filma Minari niso obsodili na obskurno obrobje kategorije tujega filma. Morda so se v preteklih letih kot pogosta tarča kritik česa naučili, morda pa so preprosto opazili plaz neodobravanja, ki se je zgrnil nad Združenje tujih dopisnikov Hollywooda, odgovorno za podeljevanje globusov, in pograbili priložnost za moralno superiornost. V vsakem primeru pa se zdi, da filmi ustvarjalcev z azijskim poreklom vztrajno prebijajo stekleni strop Hollywooda (lani je na oskarjih slavil film Parazit, letos pa ob Minari tudi Dežela nomadov)
Lektorirala: Nataša Martina Pintarič