Meni (The Menu)
Režija: Mark Mylod Scenarij: Seth Reiss, Will Tracy Fotografija: Peter Deming Igralska zasedba: Ralph Fiennes, Anya Taylor-Joy, Nicholas Hoult, Hong Chau Datum izida: 10. 9. 2022 (Toronto International Film Festival), 17. 11. 2022 (Slovenija) Ocena: 9
Meni se začne z zanimivo obljubo. Skupina ljudi se z zasebno ladjo pripelje na otok, da bi izkusili ekskluziven meni, ki ga pripravlja svetovno znani chef Julian Slowik (Ralph Fiennes). Med raznolikimi tipi gostov, ki se ponavadi poslužujejo visoke kulinarike, najdemo denimo ugledno kritičarko hrane s svojim urednikom, filmskega igralca v iskanju nove smeri v svoji karieri z asistentko, bogat starejši par in trio investitorjev. Edina izstopajoča iz skupine je Margot (Anya Taylor-Joy), spremljevalka gurmana Tylerja (Nicholas Hoult), ki močno idealizira Slowika. Film je razdeljen na hode, ki se nam izpišejo na zaslonu skupaj z vsemi kompleksnimi sestavinami. Vsak hod je opremljen z barvitimi pripovedmi o njegovem pomenu, ob tem, ko postajajo hodi vse bolj dekonstruirani, pa vse bolj slutimo, da bo šlo nekaj narobe.
Film že na začetku dobro izpostavi osamljenost in neprijetnost lokacije z dolgo vožnjo in osebjem, ki se vede kot kult in tudi živi na otoku. Prav tako začutimo osamljenost protagonistke Margot, kar nam da priložnost, da skozi njene oči opazujemo bizarnost izkušnje, ki se odvija pred njo. Skupaj z drugimi gosti namreč kmalu spozna, da nihče od njih ne more oditi, dokler ne bo postrežen zadnji hod menija. V nasprotju z ljudmi okoli nje ji visoka kulinarika ni znana, poleg tega pa je last-minute zamenjava za Tylerjevo bivšo punco in s tem edini nepričakovani element Slowikovega načrta za predhodno zamišljeni potek kulinarične izkušnje. Kmalu namreč začnemo opažati, da ima hrana za vsakega gosta oseben pomen.
Film dobro stopnjuje napetost, ohranja skrivnostnost izkušnje in nam predstavi raznoliko skupino ljudi, na katere ima ta izkušnja vse bolj zlovešč vpliv. Že takoj ob prihodu na otok med opažanjem obnašanja osebja čutimo tudi prisotnost rigidnega šefa, ki stoji za to izkušnjo. Vseobsegajočo prisotnost Slowika čutimo v besedah občudovanja Tylerja in drugih gostov, izpiljenem poteku obeda in neskončno vdanem osebju, ki jim je privilegij delati pod njegovo taktirko. S tem film dobro vzpostavi Slowikov kult osebnosti, ki pa kljub vsemu ne prepriča Margot. Le-ta namreč kmalu začne raziskovati njegove resnične namene in razkrivati skrivnosti, ki obdajajo na videz nedolžno izkušnjo. Posledično se vse težje poistoveti z drugimi gosti in svojim spremljevalcem, ki v nasprotju z njo do samega konca ostane predan in navdušen nad vizijo svojega idola in brez vprašanj uživa vse jedi, ki se pojavijo pred njim.
Meni se poleg nenavadne izkušnje poigra tudi z mero humorja in satire. Več kot dejanske hrane gosti namreč dobijo predavanja o pomenu, ki ga Slowik pripisuje vsakemu posameznemu hodu. Hrana tako ni najbolj pomemben del izkušnje, saj ji pomen daje spremljevalna predstavitev, ki gostom pove, zakaj bi morali uživati in biti navdušeni nad določeno jedjo. Na neki točki izkušnja vključuje celo možnost pobega, a se poskusi gostov izkažejo za nesmiselne. S to teatralnostjo Slowik pripiše neverjetno veliko pomena majhni količini hrane, ki se znajde pred gosti, poleg tega pa vzpostavi nadzor nad situacijo in dokaže brezplodnost poskusov gostov, da bi pokvarili načrtovani potek dela.
Kombinacija nepoznavanja sveta visoke kulinarike in prikazanih gostov, s katerimi se je zaradi njihovega visokega družbenega statusa težko poistovetiti, se lahko Meni od začetka gledalcu zdi kot velik zalogaj, vendar je ta strah nepotreben, saj nam film prikazano okolje in ljudi približa skozi oči protagonistke, s katero se zlahka poistovetimo. Film nam tako skozi preplet nesporno fascinantne kulture visoke kulinarike, odlične igralske zasedbe ter stopnjevanja napetosti in črnega humorja poda prikaz izkušnje, ki briše mejo med gledališkim performansom in kulinariko.
Uredil: Alen Golež
Lektorirala: Ivana Rosa
