Medzvezdje (Interstellar)
Christopher Nolan se je v tretjem tisočletju zelo hitro uveljavil kot eden najboljših režiserjev. Meditativno umirjenost, značilno za evropske filme, in hladno logiko, lastno predvsem njemu samemu, je znal od nekdaj brezhibno spojiti z vročično neučakanostjo in hitrim tempom filmov v poletnih mesecih. Ta pristop je uporabil tako v trilogiji o Batmanu kot v filmu Izvor, njegov najnovejši film pa ni v osnovi nič drugačen, le da gre še dlje. Medzvezdje ni najboljši film vseh časov, kot tudi ni pretenciozen eksperiment, namenjen predvsem najbolj fanatičnim privržencem tega britanskega režiserja: resnica bržda leži nekje vmes.
Pri svojem drugem znanstvenofantastičnem filmu je želel iz prelomnih izdelkov tega žanra (med drugim iz Vesoljske odiseje Stanleyja Kubricka, Solarisa Andreja Tarkovskega, Sončne svetlobe Dannyja Boyla in Gravitacije Alfonsa Cuaróna) izluščiti najboljše. Pri tem je lastno genialnost prignal do skrajnosti, a s tem neizogibno razkril tudi svoje slabosti.
V nekoliko distopični, a najbrž bližnji prihodnosti smo nazadovali v bliskovito propadajočo agrarno družbo. Cooperju (Matthew McConaughey), bivšemu pilotu NASE, vloga kmetovalca seveda ne diši. Ko se nenadoma znajde med peščico posameznikov, pripravljenih za rešitev človeštva narediti prav toliko kot on, se skrajno pomembne naloge, ki mu je v tem načrtu dodeljena, morda celo malce razveseli: pilotirati mora vesoljsko plovilo Endurance in s posadko obiskati tri nove planete, ki so nam zaradi priročne črvine, domnevne stvaritve zunajzemeljskih bitij, nenadoma dostopni in morda tudi naseljivi.
Osnovni koncept se seveda neprestano nadgrajuje, s tem pa prihaja do številnih preobratov, tako da v zadnjih tridesetih minutah tega skoraj triurnega filma le še izmučeno zremo predse in se sprašujemo, ali pripovedi še zmeraj sledimo v celoti.
Medzvezdje se ponaša z brezhibno režijo in prav takimi posebnimi učinki, z igro, ki je zmeraj dobra in mestoma izvrstna, a žal tudi z zapletom, ki je tako visokoleteč, da ga ne more brez spodrsljajev izpeljati nihče, niti tisti, ki je imel dovolj domišljije, da si ga je izmislil in bil obenem dovolj ambiciozen, da se ga je odločil izpeljati. Posledično se rahlo zalomi le pri scenariju.
Prvi problem je povezan s tonom: včasih film kar kipi od človečnosti (v enem najboljših prizorov zaradi hudega raztezanja časa na zemlji mine kar 23 let in sta otroka objokanega Cooperja »nenadoma« stara toliko kot on, v drugem enega od astronavtov oblijejo solze, ko, zbujen iz hibernacije, po neznansko dolgem času zagleda drugega človeka), spet drugič jo izgubi izpred oči in se v celoti potopi v kompleksne fizikalne teorije. Znanstvenih razlag je v filmu tako veliko, da na trenutke grozijo, da ga bodo preplavile, in dejstvo, da za večino humorja poskrbi robot, je dovolj zgovorno. Nolan je imel nešteto idej in se je doslej najbrž uveljavil do te mere, da mu je bilo pri snemanju dovoljeno prav vse, toda prav tu nastopi drugi problem: mnoge so odlične, a jih je toliko, da se zdi, da se prenapenja; kot da se po Kubrickovi Vesoljski odiseji na neki točki ni več zgledoval, temveč se jo je kar odločil posneti. Rezultati tega pristopa so mestoma spodbudni, mestoma pa žal ne.
Kubrick, ki v nasprotju z Nolanom po vsej verjetnosti sploh ni iskal občinstva, je neznanski učinek dosegel predvsem z glasbo in čudovitimi podobami, Nolan pa ogromno časa posveti razlagam (zdi se, da jih je celo več kot navadnih dialogov) in se povrhu velikokrat zateče h konvencionalnosti. Ko se to zgodi (denimo ko občudovanja vredno znanstveno verodostojnost spodkopljeta za lase privlečen konec in pretirano sentimentalno sporočilo: prepričanje, da je ljubezen sila, ki preseže prav vse), se nehote spomnimo, da navsezadnje gledamo hollywoodski film.