Mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine @Slovenska kinoteka, 11.–12. 4. 2017
V torek, 11., in sredo, 12. aprila, je potekal prvi Mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine, ki ga je Slovenska kinoteka organizirala v sodelovanju s Slovenskim filmskim arhivom in Združenjem filmskih snemalcev Slovenije, dogodek pa je sofinanciral tudi Slovenski filmski center. V polni dvorani Slovenske kinoteke smo v dveh dneh lahko prisluhnili strokovnjakom iz uveljavljenih arhivskih institucij po svetu in si ogledali nekaj primerov dobre prakse.
Foto: Igor Sukur
Večer pred začetkom simpozija smo za dobrodošlico imeli priložnost videti nedavno restavrirano mladinsko vojno dramo Franca Štiglica Dolina miru iz leta 1956. Film, katerega restavracija je bila zaradi izgube originalnega negativa s tehnične plati izredno zahtevna, je bil v lanskem letu uvrščen v sekcijo Cannes Classics na Filmskem festivalu v Cannesu in tako s strani publike kot mednarodne restavratorske stroke odlično sprejet. Pred projekcijo so zavrteli še nekaj kratkih filmov, ki jih imamo le redko priložnost videti, med drugim tudi vse tri kratke dokumentarne filme pionirja slovenskega filma Karola Grosmanna: Odhod od maše v Ljutomeru (1905), Sejem v Ljutomeru (1906) in Na domačem vrtu (1906).
Foto: Igor Sukur
Simpozij se je na torkovo jutro odprl z uradnimi otvoritvenimi govori, ki so se odvili tako hitro, da se je prvo predavanje začelo celo malo pred najavljenim časom. Prvi govorec je bil Britanec David Walsh, uveljavljeni strokovnjak s področja ohranjanja in digitalizacije filma in videa. Walsh je v svojem predavanju z naslovom Restavriranje – zakon! spregovoril o pravilih restavracije. Uporaba sodobnih digitalnih tehnologij omogoča, da se restavrirani avdiovizualni izdelki zelo detajlno približajo prvotnemu videzu, hkrati pa predstavlja tudi nevarnost manipuliranja z gradivom. Walsh nam je na primerih pokazal, kako nujna je zavestna in premišljena uporaba vseh možnosti, ki jih digitalna tehnologija ponuja. Popravljanje napak, ki se jim v času nastanka filma ni bilo mogoče izogniti, ni upravičeno, kot tudi ne tehnično izboljšanje slike do te mere, da je film skoraj neprepoznaven. Pravilo restavriranja je, da film ne sme biti boljši od originalnega posnetka, zato je ob vsaki restavraciji potrebno poglobljeno raziskovanje in poznavanje zgodovinskega gradiva, vseh obstoječih verzij in procesov obdelave. Za konec nam je pripravil kviz, ob katerem smo lahko spoznali moč sodobne tehnologije, saj je bilo v večini primerov zelo težko ločiti med originalnim in restavriranim posnetkom.
Foto: Igor Sukur
Po kratkem predahu je s predavanjem nadaljeval Oliver Hanley, ki je na začetku precej podrobno predstavil Filmsko univerzo Babelsberg KONRAD WOLF v Potsdamu v Nemčiji, kjer trenutno poučuje na magistrskem programu »filmska kulturna dediščina«. V svojem predavanju je spregovoril o problemu filmske kanonizacije in o vplivu le-te na restavracijo. Za šolski primer je navedel Metropolis, kultni nemški znanstveno-fantastični film iz leta 1927, ki je doživel več restavracij, med drugim tudi verzijo Giorgia Moroderja (1984), ki je z vidika filmske dediščine povsem neustrezna. Hanley je zato pozval k nujnosti določitve etičnih pravil za restavriranje in kanoniziranje filmske dediščine.
Foto: Žiga Stanovnik
V tretjem predavanju so Jonáš Svatoš, Matěj Strnad, Tereza Frodlová in Jeanne Pommeau predstavili projekt digitalne restavracije češke filmske dediščine v Narodnem filmskem arhivu v Pragi. Matěj Strnad je v uvodu predstavil projekt, v okviru katerega so digitalizirali in javnosti na novo predstavili 14 celovečernih filmov. Projekt, s katerim so začeli leta 2014 in je ravno pred zaključkom, je sestavljen iz dveh delov: restavracije in vrnitve filmov v kinodvorane. Projekta so se namreč lotili zelo celostno in zanj pripravili tudi veliko promocijskega materiala – lično spletno stran z opisi filmov, filmske plakate in pogovore o filmih. Veliko gradiva pa so pripravili tudi za nadaljnje raziskovalce. Zaradi pomanjkanja infrastrukture so tesno sodelovali s filmskim laboratorijem v Budimpešti na Madžarskem. Tereza Frodlová je poleg metodologije na primerih predstavila vprašanja in dileme, ki so se pojavljale v procesu digitalizacije in kako so se z njimi spopadli. Kot primer je navedla film Dobri vojak Švejk (Dobrý voják Švejk, 1956), za katerega obstajata kar dva originalna negativa. Jeanne Pommeau je predstavila filme in njihovo digitalizacijo pionirja češkega filma Jana Křiženeckýja. Med drugim smo lahko videli ohranjene primere originalnih barvnih kopij s perforacijami bratov Lumière iz začetka 20. stoletja. Jonáš Svatoš je spregovoril o tehničnih vidikih ohranjanja digitalnih in digitaliziranih gradiv.
Foto: Žiga Stanovnik
V zadnjem predavanju je direktor zveze IMAGO Paul René Roestad predstavil vlogo direktorja fotografije pri procesu restavriranja, opozoril na nujnost čim tesnejšega povezovanja in sodelovanja med arhivisti, restavratorji in filmski ustvarjalci in pozval k ozaveščanju o pomembnosti primernega financiranja in izobraževanja na področju arhiviranja in restavriranja.
Foto: Igor Sukur
Večer se je zaključil z dvema projekcijama. Najprej so predvajali film Bitka pri Ancre (The Battle of the Ancre and the Advance of the Tanks) iz leta 1917, o katerem je nekaj besed v jutranjem predavanju povedal tudi David Walsh, ki deluje v britanskem Imperial War Museum, kjer so film restavrirali in digitalizirali leta 2015. Gre za vojni film, ki vključuje prve posnetke tankov med bitkami. Zatem si je bilo mogoče ogledati znamenito filmsko priredbo Dobrega vojaka Švejka.
Foto: Žiga Stanovnik
Drugi dan simpozija se je začel s predavanjem matematika Reta Kromerja, ki je spregovoril o najboljših možnih oblikah zapisa pred začetkom restavracije in o formatih datotek, ki so najprimernejši za nadaljnji proces restavriranja in hranjenja. Davide Pozzi, direktor filmskega laboratorija L’Immagine Ritrovata, ene najbolj specializirane institucije na področju ohranjanja filmske dediščine na svetu, je nadaljeval s temo prejšnjega dne: tehnični in etični vidiki restavracije. Benjamin Lerena je spregovoril o restavraciji zvoka, Annike Kross pa o restavriranju zgodnjih barvnih filmov. Njenemu predavanju je sledila tudi projekcija 10 kratkih barvnih filmov iz zbirke Desmet, ki so nastali med letom 1906 in 1920 in prikazujejo rezultat restavriranja tintiranih, toniranih in ročno barvanih filmov iz obdobja neme kinematografije. Simpozij se je zaključil s projekcijo italijanskega filma Drevo za cokle (L’albero degli zoccoli, 1978), ki je prejel zlato palmo v Cannesu, in je bil restavriran in digitaliziran v laboratoriju L’Immagine Ritrovata.
Foto: Žiga Stanovnik
Prvi mednarodni simpozij o restavriranju filmske dediščine je nastal zaradi vse bolj odmevnih teženj po ohranitvi slovenske filmske dediščine. Zgodovina slovenske kinematografije je sicer kratka, a v tem času je nastalo kar nekaj presežnih del, ki so širši javnosti nedostopna, hkrati pa jim zaradi pomanjkanja finančne podpore za oskrbo in restavriranje preti nevarnost, da se izgubijo za zmeraj. Nenehno spodbujanje k razmisleku o ohranjanju filmske dediščine pri nas, je zato več kot le dobrodošlo.
Foto: Žiga Stanovnik
