Marcel Štefančič jr.: Slovenski film 2.0: kritična enciklopedija slovenskega celovečernega filma 1991–2016

Slovenija in film sta nekompatibilna. Šele leta 1948, v socializmu (še pomnite Leninovo parolo?), smo sproducirali prvi slovenski celovečerni igrani zvočni film. Do razpada Jugoslavije je nato nastalo okoli 120 pretežno partizanskih, otroških, mladinskih in socrealističnih filmov. Modernizem smo morali uvoziti – in hitro vkleniti. Bolj kot smo se približevali samostojni državi, bolj smo se oddaljevali od slovenskega filma. Odgovori na družbene prelome so se pač prej našli drugje.

Odkar imamo lastno državo, se je slovenski film dokončno prelevil v pankrta, na splošno nezaželenega med publiko, kritiki, domačimi politiki, programskimi vodji in distributerji. Odmaknjen od sodobnih smernic, stilistično brezizrazen in izgubljen v uvoženih žanrih se je znašel v vrtincu partikularnih interesov sredi družbe, za katero je Beseda še vedno bolj sveta od Podobe. Mimogrede, slednji argument je v Ekranu že leta 1968 podal Marjan Rožanc[1]. Koliko se je dejansko spremenilo?

Seveda obstajajo izjeme. Filmi kot Babica gre na jug, Outsider, Kajmak in marmelada, Tu pa tam, Petelinji zajtrk in dvojček Gremo mi po svoje so pritegnili gledalce, filmski ustvarjalci kot Igor Šterk, Damjan Kozole, Jan Cvitkovič, Maja Weiss in Rok Biček pa strokovno javnost. A te izjeme zgolj potrjujejo pravilo.

Raznovrstnost slovenskega filma je na splošno neznana – in ravno iz tega se rodi odpor. Od filmov pred osamosvojitvijo boste na DVD-jih našli samo šestino vseh naslovov, zgolj ponarodele. Mlajši filmi se večinoma zavrtijo izključno na Festivalu slovenskega filma in/ali v kakšnem lokalnem kinu; le peščici uspe preskok na televizijo, v distribucijo in na DVD-je. Marsikateri film, ki bi si zaslužil občinstvo, tako zaradi pomanjkanja sredstev ali pomanjkanja interesa pristojnih enostavno nima nikakršnih možnosti za pridobitev gledalcev.

Zato je toliko bolj pomembno, da smo v zadnjih 12 letih priča celovitim raziskavam slovenske filmske dediščine. O posameznih poglavjih so seveda pisali tudi avtorji pred njimi, a šele filmska kritika Zdenko Vrdlovec in Marcel Štefančič jr. ter (medijsko pretežno zapostavljeni) redni profesor na FDV-ju Peter Stanković so napisali koherentne zgodovine slovenskega filma. Marcel Štefančič jr. celo tri: v Na svoji zemlji (UMco, 2005) se je lotil slovenskih in koprodukcijskih filmov med letoma 1931 in 2005, v Maškaradi (UMco, 2013) tujih vplivov na domači film v nekdanji skupni državi, v aktualni knjigi Slovenski film 2.0 pa se posveča filmom, nastalim v samostojni Sloveniji.

Filmov iz obdobja med letoma 1991 in 2016 v svoji »kritični enciklopediji« ne predstavi kronološko niti abecedno, temveč jih razdeli v več kategorij, v katerih izpostavi prvence (prvi slovenski film in prvo žensko režijsko delo), svoj okus in okus publike (najboljše tri minute, najboljši filmi, kiksi, največji hiti), osrednje teme (srednji razred, multikulturalizem, regionalizem, šund, film ceste, glasba in zvok, umetnost in umetniki, kapitalizem, odraščanje, spolnost, vojna, politika), druge produkcijske oblike (neodvisni, esejski, eksperimentalni, dokumentarni, gorniški, portretni, televizijski filmi), avtorske poetike (Majda Širca, Roman Končar), tako ali drugače izgubljene filme in ne nazadnje tudi filme, ki so jih slovenski režiserji posneli v tujini.

S tem ohlapnim upoštevanjem filmskega in liberalno definicijo celovečernega (vsak izdelek nad 60 minutami dolžine) zbere Štefančič jr. v svoji knjigi skoraj 300 naslovov. Ne glede na spoštovanja vredno visoko število zajetih izdelkov sem našel vsaj dva filma, ki v knjigi manjkata, in sicer skejterski dokumentarni film Deckument (2015) in samooklicani prvi belokranjski celovečerni film Črno na belem (2005). To dejstvo naj ne služi kot kritika avtorja, temveč kot spodbuda za gledalce. Slovenski film je veliko več, kot si mislimo, in tudi veliko več, kot lahko zajame še tako pedantno detektivsko delo.

Iz množice pretežno neznanih filmov, ki so v Sloveniji vzklili na temelju digitalne revolucije, Štefančič jr. izpostavi samizdat Fantje ljubijo sexy noge, dekleta imajo rada sladoled Mateja Ocepka iz leta 2005. Prvi trboveljski celovečerec, ki ga v Sloveniji ni zaznal noben radar, avtor knjige pa ga je kot mnoge druge našel po naključju, se znajde celo med najboljšimi filmi, ob boku del avtorjev kot so Janez Burger, Sašo Podgoršek, Ema Kugler, Vlado Škafar, Jan Cvitkovič, Igor Šterk in Rok Biček.

V knjigi, ki deloma sloni na Štefančičevih prispevkih za Mladino, se najdejo tudi filmi, ki so bili sicer dokončani, a so zaradi pravnih, birokratskih, finančnih ali osebnih razlogov pristali v breznu. Zadnji razvpiti primer, ki je po (triletnem) prekladanju po sodiščih sčasoma uspel priti v kinodvorane, je bil Traktor, ljubezen in rock’n’roll (2008). Med tistimi, ki jim slednje ni uspelo, pa najdemo tudi Operacijo Cartier, ki mu je takratni minister za kulturo (in lanski Rožančev nagrajenec) Andrej Capuder zaradi prizora v cerkvi odvržene cigarete osebno preprečil pot v kinematografe.

Glavna odlike knjige, ki jo je oblikoval s filmsko stroko povezan ustvarjalec in letošnji udeleženec Scenarnice Žiga Valetič, je Štefančičev ponekod slengovski, drugod komparativističen, a zmeraj neposreden, neponovljiv, s pridevniki in referencami nabit avtorski slog, ki smo ga vzljubili že v Mladini. Kar žal manjka, so podrobni podatki o posameznih filmih (ti so omejeni na omembo režiserja in letnice) ter imensko kazalo za lažje brskanje po podatkih (knjiga sicer premore kazalo naslovov).

Štefančič jr. med drugim zapiše domnevo, da »so mnogi Slovenci iz Slovenije zbežali zaradi slovenskih filmov«. Če je to nekoč veljalo, ker je bila dikcija v filmih »neznosna, mučna, šolska, tako rekoč represivna, brezosebna«, potem imajo Slovenci po branju pričujoče knjige dober razlog, da se vrnejo k domačemu filmu. Ta je namreč – po zaslugi vseh norcev, ki se na sončni strani Alp ukvarjajo s filmom, sploh tistih, ki to počnejo brez javne podpore – tako večplasten, raznobarven in dinamičen, da vas bodo zabolele oči.

[1] Zapis z naslovom »Filma še nimamo« je bil leta 1988 ponatisnjen v zborniku »40 udarcev: slovenska filmska publicistika o slovenskem in jugoslovanskem filmu v obdobju 1949–1988«, ki ga je uredil Zdenko Vrdlovec (Slovenski gledališki in filmski muzej, 1988).

Vir naslovne fotografije: FB založbe UMCo.