Mamma Mia! Spet začenja se (Mamma Mia! Here We Go Again)
Mamma Mia! Spet začenja se. Pomenljiv naslov, ki kaže na občutke ob filmski izkušnji, ki jih ponuja drugi del muzikalne inštalacije ob zvokih slavne švedske glasbene skupine ABBA. Film v začetku predstavi predzgodbo, a zaplava v vse preveč znane vode ter se zapleta v plevel, ki ostaja na površini. Ta plevel predstavlja šibak scenarij, ki gradi na odlični glasbeni spremljavi in vtisu predhodnika izpred desetih let. Ampak denar nikoli ne počiva, zato so se ustvarjalci vrnili tudi tokrat. Še enkrat več v pisano Grčijo na eksotični otok, kjer znane filmske zvezde plešejo in se vrtijo pod prijetno toplim soncem brezskrbnosti in sanjavosti.
Kdo so ti ljudje z lepimi obrazi, ki zahtevajo sočutje ob njihovi navidezni nesreči, v resnici pa živijo sanjsko življenje, katerega izvor ni nikoli pojasnjen? Je to sploh pomembno? Dokler je muzikal sladkan na meji osladnosti in sproščujoče preprost ter kratkočasen, se, kot kaže Mamma Mia! Spet začenja se, ni vredno spotikati ob kamenje razuma. Scenaristi so pozabili na ozadje in notranje vzgibe glavnih likov, ampak so se zanašali na preprostost zgodbe, zaradi česar po ogledu hitro zmanjka snovi za nadaljnji razmislek. V svetu, ki je znorel, se je včasih resda prijetno samo nasloniti nazaj in slabi dve uri uživati v vizualnih podobah, ki ne stimulirajo možganskih celic, a bi od nadaljevanja povsem dostojnega originala, v katerem je blestela Meryl Streep, ki je bila tokrat uporabljena zgolj kot marketinška poteza, saj v filmu skorajda ne nastopa, pričakoval več. Prijetno je pozabiti na resnično življenje, ampak zakaj bi moral hkrati pozabiti tudi na razdelan pripovedni lok? Drugi del, ki tudi tokrat na veliki zaslon privabi največja filmska imena, ne upraviči pričakovanj.
Drži, da tudi drugi krog okoli vrtiljaka Mamma Mie vsebuje veliko plesa, petja, zabave in smeha, vendar se vožnja zdi že doživeta in izpeta. V vlogi Donne se le za trenutek pojavi oskarjevka Meryl Streep – njeni najboljši prijateljici sta Rosie (Julie Walters) in Tanya, ki jo igra Christine Baranski, katere hči Amanda Seyfried in zet Dominic Cooper se vračata v vlogi Sophie in Skyja ter pričakujeta naraščaj. Ob vseh teh lepih obrazih zlahka pozabimo na moralno vprašljive odločitve mlade Donne, ki je kljub vsemu čaščena in kovana v zvezde, njeni prijateljici (v aktualnem času zgodbe – torej kronološkem nadaljevanju prvega dela – edina ženska družba Sophie), starejši nezreli ženski s spornim humorjem in praznim življenjem, pa sta v družbi sprejeti kot simpatični in očarljivi. Kar samooklicano glasbeno komedijo rešuje pred slabim koncem, so trije igralsko sicer talentirani možje, ki v vlogi očetov pozabijo na resno noto in se prepustijo norčavosti. Blestijo s tem, da se šalijo na svoj lasten račun. Pierce Brosnan kot Sam, Stellan Skarsgård kot Bill in oskarjevec Colin Firth kot Harry so izvrstni in posrečeni v odkrivanju otroka v sebi, saj se vidi, da so se na snemanju zabavali kot navihani najstniki.
V drugem delu spoznamo, kako so se med glavnimi liki spletle prijateljske in ljubezenske vezi. Sophie poleg čarov nosečnosti odkriva tudi pretekla dejanja in odločitve svoje matere, ki jo je kot mlado Donno upodobila igralka Lily James. Mlado Rosie igra Alexa Davies, mlado Tanyo pa Jessica Keenan Wynn, medtem ko so v vlogah mladih Sama, Billa in Harryja nastopili Jeremy Irvine, Josh Dylan in Hugh Skinner. Nič ne gre zameriti njihovih igralskim talentom, saj so čisto na mestu in so zgolj sledili usmeritvam soscenarista in režiserja Ola Parkerja. Ta sicer ni bil ravno posrečena izbira ustvarjalcev, saj je pred tem režiral zgolj dva celovečerca, od tega obakrat romantični drami. Prav tako ne smemo pod žaromet slabega dela postaviti Roberta D. Yeomana, ki je skrbel za čudovito barvito kinematografijo in čisto sliko. Gre za kombinacijo elementov, ki so potencialno zabavnemu in simpatičnemu filmu naredili krivico. Eden boljših trenutkov je prizor velikega presenečenja ob nepričakovanem obisku babice (igra jo pevka Cher), ki je Sophie še nikoli ni srečala, a se vseeno brez težav priključi družini, obenem pa v obliki Andyja Garcie kot Fernanda najde še svojo izgubljeno ljubezen.
Manjka šarma, ki je krasil prvi del in je takrat iskreno nasmejal in pustil dober vtis. V najboljših trenutkih zgodba sicer vseeno delno zajame svoboden in energičen občutek, a je podobnih vtisov preprosto premalo. Na to opozori že uvod s skladbo When I Kissed the Teacher, ki nikakor ne sovpada s pripovedjo, ampak je tam sama po sebi. Najboljši muzikali imajo nekaj skupnega; glasbene točke, ki s svojimi besedili in muzikalnostjo nadgradijo zgodbo in jo povežejo v koherentno celoto. Tega Mamma Mia! Spet začenja se (2018) pač nima. Kar pa ima, je najbolj dobičkonosen uvodni vikend v karieri glavnih treh zvezdnic, vsaj kar se tiče mednarodnih zaslužkov s kino projekcijami.
Napovednik:
