25. 10. 2018 / Film/TV

Mali

Mali, film hrvaškega režiserja Antonia Nuića je slavil na filmskem festivalu v Puli, režiser si je prislužil tudi nagrado hrvaških filmskih kritikov. Na pogovoru po mednarodni premieri v Sarajevu ga je celo označil za »očitno najboljši hrvaški film letošnjega leta.« In res ni slab: odločna režija dobro lovi ravnotežje med akcijsko in družinsko dramo, hkrati pa film zaradi nerodnega bivšega disidentskega tria – Bokija, Rakana in Keča – ki mu odgovornost srednjih let ne ustreza ravno, ostaja sproščen. Enostavna kinematografija ostrih kontrastov zgodnjega poletja in scenografija razpadajočih socialističnih naselji delujeta sveže. Morda populistično, a prepričljivo. Mladi Vito Divjak v glavni vlogi navduši. Bolj problematičen pa je scenarij.

 

Dogajanje se naplete okoli očeta in sina, obtoženega preprodajalca drog, Frenkija (Franjo Divjak) in osnovnošolca Malija (Vito Divjak; ja tudi igralca sta oče in sin). Frenki po štirih letih pride iz zapora z enim samim ciljem – dobiti skrbništvo nad sinom, ki je medtem živel pri dedku in babici, maminih starših. Zavod za socialno delo se odloči prepričati, da je odgovoren oče, vzoren starš in na začetku je pri tem tudi zelo prepričljiv. Na sestanku v šoli mu povedo, da se je Mali med bivanjem z njim temeljito spremenil – ne tepe se več, lažje sledi pouku in dobiva boljše ocene, zmaguje na šahovskih tekmovanjih. Proti starim staršem, ki naj bi se po očetovih besedah cele dneve debelili pred televizorjem brez ozira na Malijevo izobrazbo, se pokaže celo kot dobra alternativa. Tudi njuno skupno življenje izgleda izjemno složno – večino časa iz glave, brez plošče igrata šah, pospravljata, jesta pico, se pogovarjata in delujeta zadovoljna drug z drugim. Če ne drugega, je Frenkiju Malija uspelo disciplinirati, da ta tiho in neprizadeto opravlja svoje domače naloge, igra VR igrice in hodi spat ob predpisanih urah.

 

Mali1

 

Nato pa se začne razkrivati druga plat Frenkijevega načrta. Že zelo zgodaj sicer postane jasno, da ne bo opustil svojih starih navad in biznisa, preseneča pa odločnost in brezvestna pragmatičnost, s katero se loti doseganja svojega cilja. Z Malijem, s tremi prijatelji iz mladosti in z vplivnima znancema, policistom in odvetnikom, se odloči odigrati kruto šahovsko partijo. V času filmskega dogajanja Franki ravno praznuje rojstni dan. Kupi obilne količine kokaina, trave in alkohola; najprej domov nato pa na vikend streljaj od mesta povabi nič hudega sluteče Bokija, Rakana in Keča. Poskrbi, da so stalno pijani, zadeti ali zmačkani, medtem pa sam (kljub hudemu opijanju in drogiranju neverjetno priseben) opravi niz potez, ki  pripeljejo do avtomobilske nesreče, v kateri umreta Malijeva stara starša. Pri tem prijatelje oportunistično izrabi za krinko.

 

Zadnjo potezo pa prepusti Maliju. Ta doma počaka kriminalista, ki preiskuje njegovega očeta, in ga ustreli. Kar tako. Temu sledi morda najboljši prizor v filmu, zagotovo pa prvi, ki kaj pove o Malijevem doživljanju: njegov zgrožen obraz v velikem planu na podlagi zamolklega hlastanja za zrakom, opotekanje med visokimi bloki. Stiska. A po teh nekaj trenutkih šibkosti Mali mirno sede k očetu v avto in kot da ni nič začne (nadaljuje?) partijo šaha.

 

Konec me je pustil z izrazito mešanimi občutki. Film se v svojem realističnem prikazu kriminala in korupcije od ničesar ne poskuša distancirati, nikakor ne moralizira, kar omogoča različne načine gledanja, različne interpretacije in nekatere med njimi niso ravno laskave. Z izjemo tistega enega prizora, v katerem je vidna Malijeva stiska, njegovega položaja in očetovega obnašanja film ne problematizira. Tako bi ga lahko gledali kot hvalnico načelu, da se v razpadajoči državi (in širše razpadajočemu svetu) ne splača več biti pošten, pomembno je le, da si spreten (korak pred drugimi, kot v šahu) in da te ne ujamejo, ko z vsemi razpoložljivimi sredstvi poskušaš poskrbeti za lastno dobrobit. Skratka načelu, ki ga uteleša obsojeni kriminalec, pijanec in ego-manijak, glavni frajer Frenki. Alternativni pristopi spopadanja z vsakdanjo realnostjo likov v filmu niso prikazani, popolnoma so pasivni, vso pozornost vzame Frenki. Njegova rešitev je na ta način favorizirana, s čimer kritična interpretacija filmu ne naredi zares krivice. Se pa zdi, da zgreši bistvo. To se skriva v dejstvu, da je Mali soočen z dvema slabima možnostma: odraščanju pri resigniranih starih starših ali odraščanju s prav tako resigniranim očetom. Oboji mu namreč odrekajo možnosti spreminjanja; sprijaznjeni so, dedek in babica z mirovanjem, oče z izkoriščanjem.

 

Napovednik:

Mali2