Magične živali (Fantastic Beasts and Where to Find Them)
Naposled smo dočakali težko pričakovane Magične živali, posnete po scenariju J. K. Rowling. Pisateljica, ki je svetu dala eno izmed najbolj poznanih knjižnih (in seveda filmskih) serij, Harry Potterja, se vrača na velike ekrane v vlogi scenaristke. Zgodba nas popelje v New York dvajsetih let 20. stoletja, kjer sledimo britanskemu čarovniku Newtu Scamanderju (Eddie Redmayne), ki v Ameriko prispe s kovčkom, polnim čarobnih bitij. Problem nastane, ko nekaj navihanih bitjec zbeži in prične nekontrolirano razgrajati po mestu. Kmalu izvemo, da v Ameriki tistega časa čarovniki in bunkeljni niso v najboljših odnosih, zato čarovnija še ni razkrita. Vse to privede do Newtove aretacije, saj ga aurorka Tina Goldstein (Katherine Waterston) zaloti pri čaranju. V veliki zmedi, ki nastane, se Newtu in Tini pri iskanju pridružita tudi Tinina sestra Queenie (Alison Sudol) in bunkelj Jacob (Dan Fogler), ki je v zadevo zašel čisto pomotoma. Tako nam filmski ustvarjalci ponudijo že precej uveljavljen motiv prijateljev, ki se odpravijo na dogodivščino, da bi rešili svet. Newt je namreč prepričan, da za smrti in razdejanje v New Yorku niso odgovorne njegove zverinice, ampak nekaj temačnejšega.
Film je opazen poskus nadaljevanja uspešne sage, želi si uspeti predvsem na račun nostalgije. Odlikujejo ga predvsem dobri igralci – kdo si ne bi želel videti z oskarjem nagrajenega Eddieja Redmayna, kako v rokah mojstrsko suče čarovniško palico. Poleg tega precej izstopa Ezra Miller, ki ustvari popolnoma svoj igralski svet. V vlogi osirotelega najstnika Credenca se nam predstavi kot skrivnostni lik, zgodba, ki se razvije okrog njega, pa nam poda tisto stopnjevanje napetosti in pričakovanja, ki smo ga poznali pri dosedanjih filmih o čarovniškem svetu Rowlingove. Vredno je omeniti še odnos in dinamiko med likoma, ki ju upodobita Ezra Miller in Collin Farrell. Med tem, ko se nam za Gravesa (Farrell) svita, v katero smer se bo razvil in se skozi film pojavlja kot neka slutnja slabega in negativnega, do Credenca prevzame skoraj da očetovsko vlogo. Kot nečarovniku mu ponudi magijo, poskuša ga zvabiti na svojo stran, kar mu nekaj časa uspeva, a lika medsebojno ves čas delujeta kontrastno.
Vsekakor je vredno omeniti tudi originalni soundtrack, ki ga je za film ustvaril James Newton Howard – v preteklosti je iz rokava stresel že kar nekaj genialnih podlag za filmske klasike (Šesti čut, Nolanovi filmi o Batmanu). Kot se za čarovniški film spodobi, navdušijo odlični vizualni učinki. Ravno pri filmih, kjer so v ospredje ob magiji postavljena magična bitja, vizualni učinki ne smejo popustiti. Kljub temu, da je naslov filma vsebuje magične živali, pa so slednje v samem filmu premalo izpostavljene. Res je, da so neka rdeča nit same zgodbe oziroma razlog, zakaj se je vse sploh začelo odvijati, a jim je kot samostojnim likom namenjeno zelo malo pozornosti. Za gledalca bi bilo mnogo prijetneje, če bi se zgodba bolj osredotočila na magična bitja in njihovo iskanje. Zapletov je namreč toliko, da se fokus z magičnih bitij razprši v vse možne smeri. Opaziti je, da želi film ugoditi gledalcem, ki so odraščali s Harryjem, a zaradi pomanjkanja fokusa in neizrazite zgodbe dobimo sicer prikupno, a hitro pozabljivo romantično fantazijsko komedijo. Romantični del filma ni le popolnoma nepotreben, ampak celo moteč, saj nima nobenega pomembnejšega vpliva na razvoj zgodbe. Najbolj problematična je tako vsekakor zgodba, ki sicer bolj ali manj lepo teče, a ne uspe stopnjevati napetosti. Razočara tudi sam konec filma, kjer se film prelevi v romantični kliše.
Magične živali kljub temu, da ne izpolnijo pričakovanj, ustrezajo prisrčnemu večernemu razvedrilu in so vsaj v tem pogledu vredne ogleda. Kot komedija delujejo precej učinkovito, predvsem pa navdušencem nad Harryjem Potterjem ponudijo tistih nekaj odstotkov nostalgije, po katero so prišli. Pričakujemo pa lahko še nekaj delov, saj je bil film posnet za nadaljevanje.
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=VYZ3U1inHA4[/embedyt]
