LIFFe: Zelena soba (Green Room)
Jeremy Saulnier se je tudi letos držal recepta, ki je uspel pri njegovem lanskem Otožnem razdejanju (Blue Ruin), in se v LIFFovo sekcijo Ekstravaganca uvrstil z minimalističnim in realističnim filmom, ki ne skopari s prizori nasilja. Mlada pankerska skupina naključno dobi priložnost nastopanja v zasebnem klubu, ki služi kot zbirališče neonacistične tolpe in kot krinka za trgovino z drogo. Ko so v zaodrju priča umoru, se znajdejo v smrtni nevarnosti, zaklenjeni v sobo brez izhoda in obkoljeni z oboroženimi skinheadi. Saulnier se ne trudi razlagati globljih ideoloških konfliktov, čeprav jasno pokaže, da vodja tolpe izkorišča predanost in požrtvovalnost svojih »vojakov« za lasten dobiček, temveč gradi na tempu filma, ki gledalca posrka z neprestanim dogajanjem in preobrati, in to kljub dejstvu, da se večinoma dogaja v eni sami sobi, ter odlični zasedbi mladih igralcev, pri čemer gre izpostaviti Antona Yelchina in Imogen Poots. Rezultat je ura in pol krvavega boja za preživetje, ki se ji bodo gledalci z bolj občutljivim želodcem najverjetneje izognili.
