LIFFe: Volčja druščina (The Wolfpack)

Volčja druščina, letošnji dobitnik prestižne nagrade za najboljši dokumentarec na filmskem festivalu Sundance, je subtilna oda ne le »trdoživosti človeškega duha« (Donald Clarke, The Irish Times) in njegovi neuklonljivi sli po svobodi, temveč tudi filmu kot mediju, ki je šestim skrajno cinefilskim bratom omogočil svojevrstno osvobajanje skozi odpiranje prostranih, magičnih svetov v sicer neznansko omejenem fizičnem prostoru bornega manhattanskega stanovanja, v katerega so bili zaprti dobršen del svojega otroštva.

Celovečerni prvenec režiserke Crystal Moselle na tankočuten način razkriva drobce pretresljive zgodbe družine Angulo – novejše prizore, posnete med letoma 2010 in 2014, spretno sprepleta s starejšimi družinskimi posnetki in jih podkrepi s precej sugestivno, večkrat tudi zloveščo glasbeno podlago. V realnost, ki so jo protagonisti živeli in jo živijo, vpogleduje gibko, v marsičem nekonvencionalno, fragmentirano, ponekod skoraj že kaotično, a kljub temu ali celo prav zato večplastno in nikdar nepomenljivo. Koherenco pripovedi vzdržuje preko – povečini retrospektivnih – izpovedi in refleksij članov »volčje druščine«, občasno pa tudi njihove hipijevske matere Susanne, ki je po vsem sodeč pomembno soprispevala k obdržanju njihovega duševnega zdravja, ter nenazadnje njihovega paranoidno-zblojenega očeta Oscarja. Slednji se je namenil ustvariti svoje pleme, dal sedmerici otrok sanskrtska imena (Bhagavan, Govinda, Jagadeš, Krišna, Mukunda, Narayana in Višnu) ter jih skušal neizprosno osamiti od domnevno kvarnega okolja soseske. »On je bil posestnik, mi pa smo bili ljudje, ki delajo na posestvu,« njihovo nekdanje medsebojno razmerje (moči) oriše eden izmed njegovih sinov, drugi pa doda pojasnilo, ki je v svoji dramatičnosti bržkone celo bližje resnici: »Bili smo v zaporu.«

Pričujočemu dokumentarcu uspe vse to osvetliti s svojsko, nerazsojajočo senzibilnostjo in pri tem vzpostaviti presenetljivo fino ravnotežje med lahkotnejšimi (pogosto nadvse prikupnimi) in mrakobnejšimi elementi, nas opomniti na prenekatere majhne vsakdanje »čudeže«, ki obkrožajo naša življenja, hkrati pa tudi razpreti nemalo relevantnih vprašanj (o samooklicanih bogovih kot nevarnih kotiščih zmot, (ne)možnosti odpuščanja, raznovrstnih variacijah zlorabe otrok, pomenu (tudi filmske) socializacije etc.), ki nas vztrajno »grizljajo« še dolgo po samem ogledu. To, da film nanje navsezadnje ne ponudi nobenega sklenjenega odgovora, se v tem primeru sploh ne zdi pretirana pomanjkljivost. Včasih sta namreč zmožnost porajanja pravih vprašanj in način portretiranja bistveno pomembnejša.