1. 12. 2015 / Film/TV

LIFFe: Puščavska kraljica (Queen of the Desert)

Če se je Theodor Koch-Grunberg v Kačjem objemu zaljubil v amazonske pragozdove, se je Gertrude Bell (Nicole Kidman), svobodomiselna in nadarjena raziskovalka ter edina tujka, ki naj bi zares razumela Beduine, v Puščavski kraljici z isto ljubeznijo izgubljala v puščavi. Kljub temu, da bi znala puščava na prvi pogled delovati malce pusto, je, sicer na precej drugačen način, prav tako bogata kot džungla. V svoji enoličnosti skriva pestro in živopisno kulturo tamkajšnjih ljudstev, ki jo film odlično prenese na platno: peščena barva dobiva ob različni svetlobi vsakokrat drugačne odtenke, veter pa v pesek riše natančno razporejene vzorce, ki se še posebej izrazijo z daljnimi plani. Slednji razkrijejo »monotonost«, obenem pa poudarijo duševno stisko in čustveno praznino protagonistke, ki s svojo silhueto spominja na vse tiste (literarne) junake, ki so se preko potovanja po tem osvobajajočem pustem svetu poskušali zopet najti.

 

Kostumske zgodovinske drame terjajo specifično estetiko, ki jo režiser kar dosledno upošteva: ekspresivna in detajlirana mizanscena, čudovita kostumografija in ustrezna glasba opomenjajo zgodbo, ki pa žal daje vse preveč poudarka romantiki – določeni romantični prizori in dialogi so odvečni in že skorajda banalni. S tem režiser takšni fascinantni in enigmatični osebnosti, kot je bila G. Bell, ne naredi prav velike usluge. Že res, da jo v svojem prvem filmu z žensko protagonistko končno postavi ob bok kontroverzni osebnosti Lawrenca Arabskega (gre namreč za prvi filmski portret njenega življenja, doslej je nastopala zgolj kot stranski lik), vendar jo zna nehote napačno prikazati celo kot nekoga, ki se v puščavo zateka bolj zaradi nesrečne ljubezni kot želje po arheološkem in etnološkem raziskovanju, pa čeprav sama v enem izmed dialogov pravi, da jo k Beduinom žene njihova poezija življenja. Vizualno dovršen film, ki je aktualen tudi zaradi kolonizatorske problematike na arabskem območju, ki jo načenja, žal ne prinaša ničesar posebno novega. Predvsem pa mu manjka tista Herzogova nota, ki smo jo pričakovali.

Puščavska