LIFFe: Ona (Elle)
Ona, eden vrhuncev letošnjega filmskega festivala v Cannesu, je odmevna in nadvse dobrodošla vrnitev nizozemskega režiserja Paula Verhoevena. Najbolj znan je po filmih v angleškem jeziku, ki jih je med letoma 1983 in 2000 snemal v ZDA: večina jih je znanstvenofantastičnih, denimo RoboCop (1987) in Popolni spomin (Total Recall, 1990), seveda pa ne moremo mimo Prvinskega nagona (Basic Instinct, 1992) in Slačipunc (Showgirls, 1995). Na drugi strani so filmi, ki jih je snemal sprva, na Nizozemskem; v njih so dramski elementi navadno izrazitejši, a zatrdno lahko rečemo, da se prav vsi požvižgajo na konvencije – Verhoevenov slog je namreč namenoma pretiran in prepoznaven v trenutku, skozi leta pa mu je prinesel tako goreče privržence kot ostre kritike. Slednji so bili na Nizozemskem tako glasni, da so povzročili njegov odhod.
Ona je njegov prvi film po desetletnem premoru, ko je po vrnitvi v rodno deželo posnel vojno dramo Črna knjiga (Zwartboek, 2006). Temu uspehu je sledilo dolgo zatišje in nekateri so morda ugibali, da je njegove kariere konec. K sreči so se motili. Še več: režiser kljub precejšnji starosti deluje neverjetno vitalno in zagnano (ker je bil prisiljen snemati v Franciji, se je za boljšo komunikacijo z igralci denimo naučil francoskega jezika). Kot vedno ostaja zvest samemu sebi: sporne tematike se loti na drzen način in si upa pokazati stvari, ki bi se jim velika večina režiserjev ognila v širokem loku. Njegova tokratna stvaritev je erotična, vulgarna, nasilna, temačna, a obenem presenetljivo duhovita in polna življenja. Gre za nenavadno zmes družinske drame, črne komedije ter rape and revenge filma, ki zaradi številnih referenc na videoigre na trenutke spominja na eXistenZ (1999) Davida Cronenberga. Odvija se postopno in premišljeno, ta natančnost pa je v popolnem nasprotju s kaotičnimi dogodki, ki jih prikazuje.
Cinična in neposredna Michelle (Isabelle Hupert) je premožna ženska srednjih let, vodja igričarskega podjetja, na videz povsem samozadostna, a jo nesreča v življenju spremlja od samega začetka. Ko nenadoma postane žrtev spolnega napada, se s travmatično izkušnjo spoprime na svoj način, kar privede do nejevere prijateljev ter do nenavadnega, domala samodestruktivnega odnosa z napadalcem. To pa še zdaleč ni povzetek vsebine, saj so tu številni sodelavci, nezrela mati, s katero je odnos skrhan, zločinski oče, s katerim odnosa sploh ni, in ne nazadnje neodločen sin ter njegovo vzkipljivo dekle. Ni zgodbe v pravem pomenu besede in pogosto je potrebno iskati rdečo nit, ki številne pripetljaje povezuje med seboj. Ko jo skupaj s precejšnjo mero simbolizma najdemo, je zadovoljstvo toliko večje. Liki s protagonistko na čelu niso zmeraj vzorni, a so zato morda še bolj človeški. Film brez sramu razkrije njihovo temno plat in zanjo ne ponuja opravičila, a nam zato še učinkoviteje prikaže svetlo. Za imeniten razvoj likov je zaslužna zmagovita kombinacija dobre igre in zabavno jezikavega scenarija, v katerem prav vsaka beseda pomaga pri snovanju oseb, zato so definirane tudi tiste, ki niso pretirano zgovorne. Isabelle Huppert igra z močnim zanosom, ostali za njo ne zaostajajo prav veliko, film pa se odlikuje tudi tehnično, saj je z izjemo peščice nerodnih rezov brezhiben. Izreden sprejem filma Ona priča o tem, da je Paul Verhoeven pri 78. letih še kako pri močeh; morda je celo boljši, kot je bil kdajkoli.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=gM96ne-XiH0[/embedyt]
