LIFFe: Glej in se čudi: Sanjarjenje o povezanem svetu (Lo and Behold: Reveries of the Connected World)
Werner Herzog je virtuoz samouk, ki je že takoj na začetku svoje kariere predstavljal novo upanje nemškega filma po drugi svetovni vojni, danes pa je med največjimi imeni filma sploh. Najbolj znan je po sodelovanju z ekscentričnim in razvpitim igralcem Klausom Kinskijem pri filmih Aguirre, bič božji (1972), Fitzcarraldo (1982) in Nosferatu, fantom noči (1979). Konec 20. stoletja se je preselil v ZDA, kar je odprlo vprašanje, kako se bo režijski megaloman odzval na Hollywood. Z lansko Puščavsko kraljico je dosegel svojo najnižjo točko, saj je težko verjeti, da je isti človek zaslužen za mojstrovino Aguirre, bič božji, ki je vse do danes med najhujšimi kritikami imperializma na filmskem platnu.
Glej in se čudi se začenja s postulatom, da živimo v času revolucije tehnološkega determinizma. Prava drama je v ozadju dokumentarca, medtem ko spremljamo Herzoga v seriji intervjujev vodilnih imen v svetu napredne tehnologije, strokovnjakov za varnost informacij na omrežju in navadnih ljudi, ki so na različne, surove načine izobčeni iz družbe, obsedene s tehnologijo. Herzoga zanima le psihologija našega odnosa do interneta. Ne izogiba se tehničnim podrobnostim, temveč jih umetniško obdela in velikodušno ponuja. Če upoštevamo, da je bil režiserju dostopen celo izumitelj PayPala Elon Musk in da so mu žrtve brezžičnega sevanja dovolile, da jih posname, postaja razvidno, kakšnega pomena je film.
Internet se je izkazal za zelo nehvaležno temo tega žanra. Doslej so dokumentarni filmi o tehnoloških dosežkih težili k slepemu geeky navduševanju nad tehničnimi inovacijami, enostranskemu opozarjanju na negativne učinke zaupanja spletu ali obupni popestritvi pouka v srednji šoli. Herzog se je spopadel s temo tako, da je internet postavil za nenavzočega protagonista. Na ta način si je lahko privoščil pronicljivo odpiranje številnih vprašanj, ki mu jih uspe elegantno in prepričljivo zaokrožiti v petnajstih minutah vsakega poglavja. Ta pristop je zelo inteligenten, saj se gledalcu zdi, da gre za svoboden in domiseln portret vsevednega »bitja«, od katerega smo vsi odvisni. Herzog je znan po nenavadni privrženosti do dokaj ekscentričnih likov in zahtevnih vsebin, tako da je ta megalomanska tema popolnoma primerna zanj.
Veselje je gledati film Glej in se čudi. Herzog se je v glavnem zanašal na intervjuje, tako da je zelo malo arhivskih posnetkov in je bolj odtehtan z uporabo pejsažev, kar je sicer njegov svojevrsten filmski podpis. Njegov suh in hripav glas pripoveduje sago o internetu, ne da bi se sam Herzog kadarkoli pojavil na platnu. Interakcija s sogovorniki je naravna, topla in avtor filma ostaja odkritosrčen, šarmanten in duhovit, kar je v zabavnem nasprotju z mrtvaško hladnim glasom. Intervjuvance celo prijateljsko spravlja v zadrego; togemu nevrologu zastavi zelo poetično vprašanje, pol minute filma posveti sramežljivi tišini Elona Muska, ko ta razmišlja, če je kdaj sanjal kaj lepega, smeji se misteriozni avri hekerja, ki je na videz tipičen dobrohotnež itn.
Najlepše doživetje pri gledanju Herzogovih filmov je sam položaj gledalca. Današnji (dobri) režiserji so usvojili navado, da vključijo v svoje filme majhne, subtilne, postmodernistične režijske trike, ki jih gledalec lahko občuduje. Pri Herzogu gledalec tega ni zmožen, ker ga popolnoma prizadene očiščen jezik filma. Znano je, da režiser svojih kadrov ne načrtuje in mu je improvizacija pri srcu, a so njegovi filmi vendarle celoviti in je notranja logika dejanj tako močna, da deluje osvežujoče. Dovolj je le pogledati zadnji kader filma. Herzog konča zapleteno debato o tem, če bodo roboti kdaj razvili človeške lastnosti s kratkim posnetkom skupine veseljaških glasbenikov, ki igrajo izolirani pred brezžičnim sevanjem.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=Zc1tZ8JsZvg[/embedyt]
