LIFFe: Frankofonija (Francofonia)
Glede na številčnost ogledanih filmov seveda posplošujem, ampak upam si zatrditi, da Sokurov v svoji karieri še ni bil tako igriv. S Frankofonijo je ustvaril portret Francije kot primera države, katere ideala kulture in umetnosti sta ogrožena zaradi političnega merjenja moči, v tem primeru druge svetovne vojne. S tem mestoma sicer spominja na Sokurovov film o Eremitažu, Ruski zaklad, spet drugje pa deluje kot sorodnik Schlöndorffove Diplomacije. A omenjena elementa sta glede na dispozicijo nekako pričakovana. Presenetijo predvsem izbor simbolnih figur, pripovedni nivoji in vizualna podoba. Režiser najprej igra samega sebe v metafilmskem, kvazi-dokumentarističnem segmentu, nato pa prevzame vajeti ter vodi in komentira dogajanje, tako po sanjskem Louvru kot po medvojnem Parizu. V Louvru naletimo na komplementarni utelešenji, državni simbol Marianne in nekdanjega cesarja Napoleona, kar ima priokus poduka o teoriji in praksi državnega sistema po francoski revoluciji. A Sokurov se ne ustavi pri kritiki mentalitete, temveč poda tudi subtilen komentar debat o naravi filma v digitalni dobi. V Frankofoniji namreč uporabi tako Skype videopogovor kot arhivske reportažne posnetke, v osrednjem igrano-dokumentarnem delu pa posnema stanje teh posnetkov danes. Vse to je film, film je del kulture in celotno kulturo je potrebno ohraniti za vsako ceno.
