13. 11. 2016 / Film/TV

LIFFe: 2. sklop kratkic

Klan (El Clan; rež. Pablo Trapero; Argentina, Španija, 2015)

Piše: Marija Jeremić

Ocena: o

 

Arquímedes (Guillermo Francella) je bivši operativec paravojaške skupnosti, ki je med umazano vojno v Argentini ugrabljal politične nasprotnike. S padcem diktature začne Arquimedes v akcije ugrabljanja in ubijanja otrok premožnih družin za odkupnino uvajati sina Alejandra (Peter Lanzani). Film spremlja njuno lagodno in varno življenje pod protekcijo bivših generalov vojaške hunte. Arquimedes je simbol preteklosti, čigar moč je začela minevati, medtem ko je Alejandro predstavnik pasivne mlajše generacije, ki želi le uživati v vplivu ameriške kulture.

 

Režiser Pablo Trapero je na lanskem Beneškem filmskem festivalu za najboljšo režijo zaradi okretnega in vabljivega tempa filma, ki nadomešča na momente nezanimive dialoge, prejel Srebrnega leva. Vendar se režija preveč zanaša na Arquimedesovo hladno, trdo podobo, kar je nepotrebno in moteče. Največja težava Klana je neprepričljivost časa in prostora, saj se gledalec ne počuti, kot da zgodba poteka v Argentini osemdesetih let. Največja prednost pa je končna obravnava sicer izčrpanega motiva zla pod krinko spodobnosti. Film namreč ne posega po patetiki, mestoma mu uspe oster črni humor.

 

A338C001_141217_R6MU.[1511234-1

 

Modri žamet (Blue Velvet, rež. David Lynch; ZDA, 1986)

Piše: Aljaž Vogrin

Ocena: +

 

Čeprav je popolno nasprotje lastni naslovni pesmi, je Modri žamet (Blue Velvet, 1986) v izrazito ekscentrični filmografiji znamenitega ameriškega režiserja Davida Lyncha ena njegovih dostopnejših stvaritev. Film je predstavnik neo-noira, a ob »usodni ženski«, grozečem antagonistu in ostalih tipičnih žanrskih elementih premore še marsikaj drugega: ker je v njem najti značilnosti romance, drame, erotičnega filma, psihološkega trilerja in grozljivke, vse skupaj pa je začinjeno s precejšnjo mero tipične lynchevske nenavadnosti, ga ne moremo umestiti nikamor, kar je le eden njegovih številnih čarov. Naključna najdba človeškega uhlja radovednega študenta popelje na amatersko detektivsko raziskovanje, ki se iz fascinantne prostočasne dejavnosti po hitrem postopku spremeni v nočno moro. Zapleti se vrstijo tako hitro, da jim je na trenutke težko slediti, a je to navsezadnje nepomembno: film bolj kot na stoodstotno smiselnost stavi na temačno vzdušje, stopnjevanje napetosti, izvrstno igro in neponovljiv vizualni slog, vse to pa opravi z odliko. Ni težko razumeti, zakaj je tri desetletja po izidu Modri žamet za mnoge Lyncheve privržence še zmeraj njegov najboljši film.

 

modri-zamet

 

Manchester by the Sea (rež. Kenneth Lonergan; ZDA, 2016)

Piše: Andraž Mele

Ocena: +

 

Letošnji dosežek peresa in režiserske taktirke Kennetha Lonergana, Manchester by the Sea, je zgodba o soočanju z življenjskimi izgubami in več kot to. Lee Chandler (Casey Affleck) je hišnik, ki ga iz samotarskega življenja, polnega samouničevalnih navad, potegne smrt brata Joeja (Kyle Chandler). Po vrnitvi v rojstni kraj ga čaka soočenje s pogrebno birokracijo, skrbništvom nad najstniškim nečakom Patrickom (Lucas Hedges) ter temnimi spomini. Pred gledalcem se vzporedno razkrivata dve zgodbi, sedanja, ki je Leeja pripeljala nazaj v Manchester, in pretekla, ki ga je iz mesta odgnala, vmes pa se prepletajo minuli prizori sreče, ki likom in zgodbi zagotavljajo globino.

 

Manchester je zgodba o moških, o sreči pri ribolovu na odprtem morju in žalovanju brez solz, pa zato s toliko več piva in pestmi, in čeprav so ženski liki raznoliki in dodelani, vseeno ne moremo zanikati, da so Lee, Joe in Patrick tisti, ki poganjajo dogajanje. Trenutki brezupa, ki se izmenjujejo z lahkotnim humorjem, odlično upodobljeni kompleksni liki in suverena režija poskrbijo, da lahko o končnem rezultatu govorimo v presežnikih.

 

manchester-by-the-sea

 

Breme bolečine (Mal de pierres, rež. Nicole Garcia; Francija, Belgija, 2016)

Piše: Kaja Blazinšek

Ocena: o

 

Gabrielle (Marion Cotillard) je mlada ženska, ki s svojo družino živi na jugu Francije. Njena strast, ki jo goji do svojega učitelja, se bližnjim kaže v obliki nerazumljenega uporništva, ki ga Gabriellina mama kaj hitro zatre, ko jo proti njeni volji poroči s perspektivnim delavcem Jósejem. Ta je psihološko zastavljen celo bolje kot glavna protagonistka. Strast prepovedane ljubezni v Gabrielli znova prebudi srečanje z vojnim veteranom Andréjem v zdravilišču sredi švicarskih Alp, kjer zdravi žolčne kamne. Film, posnet po istoimenskem romanu Milene Agus, bi lahko označili za zgodbo o Gospe Bovary iz 50. let prejšnjega stoletja – seksualna revolucija se je šele imela zgoditi in spolno poželenje ženske je še zmeraj veljalo za tabu in greh. Kljub temu, da skuša film v osnovi prikazati ravno to plat ženske zgodovine, se proti izteku vedno bolj poraja vprašanje, ali ne gre bolj za prikaz ženske sebičnosti, nemoči in njene krhke čustvene narave, ki jo postavi v odvisnost od drugih, v tem primeru od moža?

 

mal-de-pierres-avec-marion-cotillard-decouvrez-la-bande-annonce-en-exclusivite

 

11 minut (11 minut; rež. Jerzy Skolimowski; Poljska, Irska, 2015)

Piše: Marija Jeremić

Ocena: +

Film se začne z vrsto posnetkov različnih tipov; skype pogovor hollywoodskega režiserja s svojim odvetnikom, selfie video z mobilnega telefona privlačne igralke, televizijski intervju žrtve požara itn. Nadaljuje se kot mešanica zgodb, ki se sočasno dogajajo različnim likom v 11 minutah na dan, ko se na nebu pojavi skrivnostna temna lisa. Gledalec lise ne vidi do konca filma, ko se izkaže, da gre za mrtev piksel na ponorelem zaslonu računalnika v uradu za nadzorovanje javnih površin. 11 minut predstavlja vrh postmodernističnega trilerja in je pronicljiv komentar o času in usodi.

 

Nerazložljivo je, zakaj so to mojstrovino spregledali vsi znamenitejši filmski festivali. Res je, da v mikrostrukturi filma ni nobenih inovacij; filmski opis sprehoda skozi mesto iz perspektive psa danes pač ni več senzacionalen. Vendar je drobljenje in novo sestavljanje enajstminutnih zgodb natančno, sofisticirano in razburljivo dobro. Igralci so izkušeni in nadarjeni, spreobrnili so hitro menjajoče se fragmente različnih zgodb v bežne, a prepričljive portrete današnjih Varšavčanov. Temu filmu lahko nadenemo oznaki nihilističen in fatalističen, a je bolj pravično priznati, da gre za izvrstno izpeljano žanrsko kreacijo.

 

11-minut-1

 

Boris brez Beatrice (Boris sans Beatrice, rež. Denis Coté, Kanada, 2016)

Piše: Kaja Blazinšek

Ocena: +

 

Boris Malinovsky je uspešen poslovnež iz Quebeca. Takšen privilegiran status mu daje vse potrebno za njegov manjvreden odnos do sveta in ljudi. Da gre za prikaz tega stanu, Coté poskrbi že s kompozicijo kadrov in z močno svetlobo, kjer skoraj ni senc. Borisova žena Beatrice v družinski počitniški hiši okreva po diagnosticirani klinični depresiji. Nekega dne Boris prejme sumljivo pismo in se nato v čudnih okoliščinah znajde pred neznancem, za katerega se zdi, da pozna vsako podrobnost iz njegovega življenja. Po srečanju se ozre v svojo preteklost in začne razčiščevati s samim seboj. Boris brez Beatrice je moralna pravljica, kot jo imenuje režiser, o sodobnemu meščanskemu elitizmu ali kako prodreti v njihov svet narcisoidnosti in arogance ter ga pretresti. Coté se tega loti v tonu rahle satire in s prepletanjem referenc iz literarne in filmske umetnosti ter grške antične mitologije, hkrati pa trkanje vesti zavije v gosto metaforiko.

 

boris-brez-beatrice

 

Mirni zaliv (Ma Loute; rež. Bruno Dumont; Francija, Nemčija, 2016)

Piše: Rina Pleteršek

Ocena: +

 

Film se dogaja leta 1910 v Normandiji, kjer v vasici živi preprosta družina nabiralcev školjk Brufort, nedaleč stran pa v moderni vili v egipčanskem slogu počitnikuje buržoazna dinastija van Peteghem. V zaliv prispeta tudi inšpektorja Machin in Malfoy, saj se pričnejo dogajati skrivnostna izginotja turistov. Dogajanje še bolj zaostri nepričakovana ljubezen med najstnikoma iz obeh družin. Film odlikujejo klasični francoski kadri z jasnimi večinoma pastelnimi barvami. Liki prišlekov (turisti in inšpektorja) so močno karikirani, s ponavljajočimi se gestami in dramatično mimiko. Skozi film se zgodi mnogo preobratov, vsa nemoralna dejanja pa zaradi burlesknega pristopa izpadejo izredno komično. Poleg tega lahko opazujemo izvrstno igralsko zasedbo, med katero so tudi bolj znana imena, kot so Juliette Binoche in Fabrice Luchini. Igralcem in ustvarjalcem filma je uspelo, da močno karikirani liki ne izpadejo izumetničeno, ampak kljub svoji norosti skozi zgodbo prirastejo gledalcu k srcu. Poleg tega je film poln majhnih presenečenj in nosi sicer redko kvaliteto nepredvidljivosti. Edina kritika Mirnega zaliva bi lahko bila, da je še eden v vrsti malce bolj »utrganih« francoskih komedij. Kljub temu, da ni žanrska novost, pa prinaša svežino in zagotavlja dvourni užitek včasih nepredstavljivih situacij.

 

mirni-zaliv

 

Vsi ti glasovi (All these voices; rež. David Henry Gerson; ZDA, Poljska, 2015)

Piše: Marija Jeremić

Ocena: –

 

Vsi ti glasovi je film o srečanju oficirja SS z žrtvami koncentracijskega taborišča samo nekaj dni po koncu druge svetovne vojne. Mladenič je na begu pred novo oblastjo, zato se skrije v zapuščeno gledališče. Za njim pridejo v ruševine nekdanji igralci, ki jim je uspelo preživeti vojno, in se začnejo navdušeno igrati z rekviziti. Glavni junak zaprepaščeno opazuje, kako igralci počasi padajo v obupanost, medtem ko se za vekomaj poslavljajo od svojih predvojnih identitet.

 

David Henry Gerson je film posnel kot del diplomske naloge na Ameriškem filmskem inštitutu in je povrhu prejel študentskega oskarja v alternativni kategorij. Vse te glasove je treba pogledati samo zato, ker je nekoč isto nagrado prejel Robert Zamackis. Gersonov film spretno odpira že zdavnaj odprta vprašanja o spominu in umetnosti po holokavstu, obravnava teme pa je trda in boleče študentska. Zanimiv je namig soscenarista Martina Horvata, da je film najboljši, ko si prizna, da nima odgovorov na postavljena vprašanja.

 

vsi-ti-glasovi

 

 

                                                                                                              
liffe_sklop-2