28. LIFFe: 120 utripov na minuto (120 battements par minute)
120 utripov na minuto je film o pariški sekciji društva ACT-UP, ki se je med prvimi v Evropi borila v vojni proti aidsu. Na prvi pogled se zdi, da so v središču filma prav ACT-UP z akcijami, s katerimi je društvo skušalo opozarjati javnost in politiko, ter (ne)uspešna srečanja društva s farmacevtskimi družbami, ki so zavlačevale s konkretnimi ukrepi, a s časom se fokus prestavi na ljubezenski odnos med Seanom (Nahuel Pérez Biscayart) in Nathanom (Arnaud Valois). Večino časa film meša javne in zasebne trenutke, vse do zaključka, ko se javno umakne zasebnemu. Tudi zadnja javna akcija skriva v sebi zasebno slovo od ljubljenega, od prijatelja in od sina, ki si je kot aktivist želel posebni, aktivistični pogreb. Zaključek je sicer rahlo pričakovan, ampak je ta žalostni trenutek izpeljan brez pretirane dramatičnosti ali melodrame. Čeprav bo večina prisotnih likov slej ko prej umrla zaradi bolezni, se njihovo življenje nadaljuje. Prav tu se skriva eno najvrednejših sporočil filma: bolezen ne zaključuje življenja, tudi če prinaša s sabo smrt.
Že prvi prizor, ko predsednik društva Thibault (Antoine Reinartz) razlaga novim članom pravila delovanja na sestankih, popolnoma prevzame. V sekundi se gledalec znajde sredi vseh teh oseb, ki so tako dobro okarakterizirane, da čisto vsaka deluje resnično in poznano, pa čeprav le sedi in tleska z rokami. Po nekaj minutah so nekateri liki že tako jasno očrtani, da se zdijo kot kolega, ki ga poznaš že iz srednje šole. Čeprav 120 utripov na minuto ni dokumentarna drama, zgodba in liki so namreč čista fikcija, se jasno vidi, da oba pisca scenarija, Robin Campillo, sicer tudi režiser filma, in Philippe Mangeot, govorita iz osebne izkušnje z društvom ACT-UP, saj sta bila oba vključena v njegovo delovanje.
Seveda gre del uspeha likov tudi igralskemu ansamblu, ki je čisto vsak lik naredil za svojega. Prav težko je izbrati nekaj dobrih primerov, saj so vsi igralci in igralke na istem nivoju kvalitetno opravljenega dela. Glede na to, da so liki fiktivni, so jih lahko lažje prikrojili sebi. Film je eden redkih primerov letošnje filmske produkcije, ko je prisotno tako veliko število likov in hkrati nihče od igralcev ni svojega dela slabše opravil kot drugi.
Film si vzame ravno pravi čas, da se razvije in da pove vse, kar more. Noben prizor ne deluje prehiter ali prepočasen: javne akcije so kaotične in rezke; flashbacki imajo nek sanjski priokus; sestanki društva so počasni in dolgočasni, na trenutke pa polni polovičnih kreganj in sikanj; prizori seksa so umirjeni, v ospredju sta čutnost in telo posameznika. Zanimiva je tudi igra s kamero in kadri, ki še najbolj prikazujeta to dvojnost filma: med sestanki in javnimi akcijami kadri vedno prikazujejo skupino in dajejo občutek, da kažejo zgodbo iz gledišča nekoga, ki je del te skupnosti, med zasebnimi prizori pa so v ospredju osebe in je kamera zgolj opazovalec dogajanja.
120 utripov na minuto odstira zaveso na prevečkrat zanemarjeno obdobje evropske zgodovine in se istočasno poklanja vsem, ki so se v Evropi borili v vojni proti aidsu. Filmu uspe najbolj tragično obdobje v sodobni zgodovini LGBTQ skupnosti predstaviti kot ljubezensko zgodbo, kot zgodbo o aktivizmu in kot zgodbo o želji po življenju.
Napovednik za film:
[embedyt] https://youtu.be/2fhO2A4SL24[/embedyt]
