LIFFe: 1. sklop kratkic

Nočno življenje (rež. Damjan Kozole, Slovenija, 2016)

Piše: Timon Hozo

Ocena: +

Glavno premiso Nočnega življenja je Kozole zasnoval na famozni aferi Baričevič. Le da namesto Baričeviča okrvavljen in raztrgan na tleh obleži znan odvetnik Milan Potokar (Jernej Šugman), ki ga rešilci, seveda s polurno zamudo, napol mrtvega odpeljejo na urgenco. Preostanek filma se vrti okoli njegove žene (Pia Zemljič), ki se skuša znajti v labirintu policistov, preiskovalnih postopkov in zdravniških protokolov. Dokaj hitro postane jasno, da je protagonistki bolj kot to, kdo je kriv za incident, pomemben medijski odziv. Krivci so svoje že storili, mediji pa še bodo, ko le slišijo za tisti dildo, ki je bil zraven telesa.

Sprva se mi je zdela izbira teme rahlo nenavadna. Zakaj bi se Kozole kot dokaj uveljavljen in cenjen režiser spuščal v temo, ki je dandanes vredna le še kakšne pol strani v Slovenskih novicah? Zato, ker je, skupaj s scenaristom Ognjenom Sviličičem, iz nje izvlekel intimno in osebno dramo, postavljeno v hladno, nočno, skoraj noirovsko Ljubljano. Ne pove veliko o famoznem dogodku, pove pa nekaj o vseh tistih, ki so po internetu mrzlično iskali slike krvavega trupla, ker pač morajo vedeti. Kot je film po projekciji na Sarajevskem filmskem festivalu lepo povzel Kozole: Je huje, če te raztrgajo psi ali ljudje?

Trgovski potnik (Forushande; rež. Asghar Farhadi; Iran, Francija, 2016)

Piše: Marija Jeremić

Ocena: +

Emad (Shahab Hosseini) lovi moškega, ki je posilil njegovo ženo Rano (Taraneh Alidoosti). Ko mu uspe ujeti posiljevalca (Farid Sajjadi Hosseini), odkrije, da gre za bolnega starca, skrbnega moža in očeta. Emad se vendarle želi maščevati, Rana pa je prepričana, da je tudi napadalec vreden usmiljenja. V ozadju njune drame je uprizarjanje predstave Smrt trgovskega potnika Arthurja Millerja, v kateri igrata glavni vlogi. Smrt Emadovega junaka na odru gledalcem filma naznanja, da je nastali prepad med zakoncema nepremostljiv. Njuna usoda je posledica konflikta tradicionalnih in modernih vrednot v današnjem Iranu.

Režiser in scenarist Asghar Farhadi je za Trgovskega potnika zasluženo prejel nagrado za najboljši scenarij na letošnjem festivalu v Cannesu, medtem ko je imeniten Shahab Hosseini počaščen z nagrado za najboljšega igralca. Film je prvovrsten psihološki triler, ki kljub osredotočenosti na dialoge ohranja suspenz, kamera pa se premika nenehno in anksiozno. Gledalec se zlahka identificira z junakoma, saj sta njuna portreta neposredna in topla. Trgovski potnik je kompleksen film, ki ga lahko razumemo na več načinov, a je vseskozi razvidno, da je zamišljen kot pohvala iranskemu srednjemu razredu, ki se v tem času sooča s krizo identitete.

Z druge strani (S one strani, rež. Zrinko Ogresta; Hrvaška, Srbija, 2016)

Piše: Kaja Blazinšek

Ocena: +

Opozorilo: film s svojo prefinjeno scenaristiko zahteva pozornega gledalca. Če se sprva zdi, da gre samo še za eno izmed zgodb, ki se naslanjajo na tematiko vsakdanjika ljudi, ki so pred dvajsetimi leti doživeli grozote vojne na območju držav bivše Jugoslavije, nam je kaj kmalu jasno, da nam bo film ponudil pogled iz drugega zornega kota. Patronažna sestra Vesna je v prvi vrsti mama z dvema že odraslima otrokoma, ki se z vsakim dnem znova bojuje s preteklostjo. Ta je vse tri zaznamovala z oznako družine vojnega zločinca in ponovno pride na dan z nepričakovanim klicem moža in očeta Željka. Kako sploh zaživeti znova, kako se skriti pred senco preteklosti, ali bo sploh kdaj napočil čas sprave? Režiser z izjemnim občutkom  izrisuje podobi žrtev obeh strani, ki ju prežema enako močna bolečina in občutek osamljenosti, ti pa ne vede trkata druga ob drugo skozi tanke stene. Film, ki noče biti politično korekten, temveč skuša razumeti.

Ne glej mi v krožnik (Ne gledaj mi u pijat, rež. Hana Jušić, Hrvaška, 2016)

Piše: Lara Mihovilović

Ocena: +

Drama o tihem, zastrtem terorju za štirimi družinskimi stenami. Življenje glavne junakinje Marijane se vrti okrog njene družine: avtoritarnega očeta, ki vsem ukazuje, hipohondričnega brata, ki živi na plečih drugih, in mame, gospodinje, ki neodgovorno ravna z denarjem, ki ga družini služi le protagonistka. Moreči družinski odnosi se še poslabšajo, ko očeta zadane kap in nemočen obleži v postelji. Marijana se znajde v situaciji, ko mora skrbeti za nepokretnega očeta, opravljati dve službi za preživetje in se ob tem počuti nemočno in osamljeno. V določenem trenutku se odloči za upor in svobodo, ki jo išče prek seksualnih odnosov z neznanci in s tavanjem po mestu. A v tej svobodi se ne znajde najbolje, zato se kmalu vrne v svojo zatiralno družino. Specifika filma so njegovi statični kadri, neposrednost in anti-mediteranska slika Šibenika, kjer se film odvija. Sporočilo se skriva že v sami naslovni frazi Ne gledaj mi u pijat, ki bi jo lahko prevedli tudi kot Ne vtikaj nos v tuje zadeve oziroma Ne vmešavaj se v moje življenje. Marijana si želi ravno to: da bi jo domači pustili pri miru in se ne bi vmešavali v njeno intimo.

Spopad (Eshtebak, rež. Mohamed Diab; Egipt, Francija, Nemčija; 2016)

Piše: Rina Pleteršek

Ocena: o

Film prikazuje enodnevno dogajanje v Kairu poleti leta 2013, kmalu po odstranitvi predsednika Mursija. Gledalčeva perspektiva je omejena na pogled iz policijskega kombija, kjer so zaprti protestniki različnih političnih prepričanj in dva novinarja. Po začetnih sporih skozi film spremljamo, kako se protestniki počasi umirijo in celo poskušajo sodelovati. Lahko rečemo, da glavno nit zgodbe vlečeta dva ameriška novinarja egipčanskega rodu, ki odseke dogajanja posnameta na digitalno ročno uro. Tako tudi izpolnita neke vrste moralno kvoto zgodbe in pokažeta, da so vsi vpleteni ne nazadnje le ljudje s svojimi cilji, skrbmi in težavami. Kljub temu, da je v policijskem kombiju precej ljudi, so se potrudili vsakemu dodeliti  neko vlogo in ozadje. Glede na to, da gre za spopad med politično stranko Muslimanski Bratje in vojsko, združeno z  ljudstvom, je ustvarjalcem uspelo prikazati, da ne gre za situacijo dobri–slabi. Tudi način snemanja, ki gledalcu kaže le tisto, kar vidijo zajeti ljudje, pričara posebno in hkrati strašljivo vzdušje, saj lahko gledajoči občuti stisko, ki jo ujetniki doživljajo ob vročini, bolečini in negotovosti. Film je glede na vojaško vsebino estetski, poln močnih barv in pogledov na Egipt skozi zamrežena okna, a ni presežek. Poteka precej predvidljivo, kar mu lahko vsaj malce odpustimo zaradi precej izvirne rešitve prikaza vojnega dogajanja.