Legenda o Tarzanu (The Legend of Tarzan)
Sir John Clayton (Alexander Skarsgård) z ženo Jane (Margot Robbie) odpotuje v Kongo, kolonijo belgijskega kralja Leopolda, da bi obiskal svoj nekdanji dom in se prepričal o razvoju države. Spremlja ju ameriški diplomat George Washington Williams (Samuel L. Jackson), ki ga zanima, če je kralj Leopold nezakonito zasužnjil prebivalce Konga. Leon Rom (Christoph Waltz), ki ga je poslal belgijski kralj, mora ujeti Sira Claytona, nekdanjega Tarzana. S tem bi pridobil zaupanje poglavarja ljudožercev (Djimon Hounsou), ki je kralju Leopoldu v zameno za Tarzana ponudil diamante mesta Opar. Tarzan, Jane in George morajo premagati Leona Roma in poglavarja ljudožercev in nato osvoboditi ljudstvo Konga.
Scenarista Adam Cozad in Craig Brewer sta zvesto upoštevala tretjerazredno domišljijo Edgarja Ricea Burroughsa, čigar roman Tarzan of the Apes z začetka 20. stoletja je orisal plemenitega divjaka »mehkih in valovitih oblin grškega Boga«, kar popolnoma ustreza arijski podobi Alexandra Skarsgårda. Cozad in Brewer sta adaptirala nekaj od 25 nadaljevanj prvotne zgodbe o kolonizatorskem polbogu, ki služi človeštvu in rešuje herkulovske naloge v afriški džungli ter tako napisala dekadenten mit o Calvin Klein modelu, ki je šel na počitnice v Afriko, a mu je slučajno uspelo rešiti še Kongo. Edina funkcija lika Samuela L. Jacksona je biti zraven in pokazati, da je Amerika v primerjavi s pohlepno Evropo že v tistem času liberalna in protirasistična država. Prosim? Vsakemu gledalcu, ki je obdarjen z vsaj tretjino Tarzanovega genija, bo jasno, da je ta film imperialistična fantazija.
Legendo o Calvin Kleinu je režiral David Yates, ki se ga vsekakor spominjamo kot režiserja kar štirih filmov o Harryju Potterju. V teh filmih Yatesovim kadrom zlahka sledimo, saj so hitri, vabljivi in se zaustavljajo ob izjemnih priložnostih, ko nas režiser opozarja na kakšno zanimivo podrobnost. Yates se je na to tehniko opiral tudi zdaj, a se je obenem trudil ugajati zahtevam superhero žanra, kar mu ni uspelo, saj v filmu Legenda o Tarzanu ni ne zanimivih podrobnostih ne prostora za njihov nastanek. Izkazal se je kot amater v tem žanru – najboljši dokaz za to je ena izmed najbolj bizarnih scen v zgodovini Hollywooda, ko Tarzan vabi Jane v posteljo, posnemajoč živalske ljubezenske klice, ali kader, ko je lik Samuela L. Jacksona v ozadju Tarzanovega golega torza.
V Disneyjevi risanki se Tarzan prvič sreča z drugim človekom, ko prideta Jane in njen oče v džunglo raziskovat gorile. Na ta način se je Disney izognil rasističnemu junaku, saj je v prvotni verziji Burroughsa Tarzan predstavljen kot »morilec zverin in mnogih črncev«. V Legendi o Tarzanu junak živi poleg afriških plemen, ne da bi se kdaj približal drugim ljudem. Šele ko spozna Jane, belko, se v njem vzbudi človeškost. Takšen zaplet je problematičen ne le zato, ker je žaljiv, ampak predvsem zato, ker je popolnoma neprepričljiv in zbuja v gledalcu sum, da Tarzan ni superjunak, ampak šibka fikcija amaterjev.
Ko gre za superjunaka, se vedno zastavljata dve vprašanji – kako je postal superjunak in katere so njegove moči. Najnovejši Tarzan je oddaljen od goril, ki so v filmu marginalnega pomena, tako da ne vemo, kako naj bi ga pravzaprav vzgojili v nadčloveka. Takšen in medias res začetek je mogoče primeren, saj je zgodba o plemenitem divjaku znana, vendar se njegov smisel zgublja, ko scenarij nakopiči vrsto nadčloveških, a nedoločenih moči. Scena, ko Tarzan v ozkih, dizajnerskih hlačah sliši krik svoje žene z druge strani džungle in jo že v naslednjem kadru rešuje, bi lahko uspela le geniju, kot je Quentin Tarantino, v Yatesovi verziji pa je naivna in smešna.
Dvomim, da se je Burroughs zavedal, kako kakovostna je osnova njegove zgodbe, čeprav jo je umazal z različnimi odtenki zahodnjaškega šovinizma. Spor med človekovo živalsko naravo in njegovo potrebo po urejenem družbenem sistemu je v ozadju nekonvencionalne ljubezenske zgodbe med damo in divjakom, kar se je izkazalo za zabaven osnutek nekoliko nenavadne žanrske zgodbe, saj je večina ameriških superjunakov nastala v urbanem okolju in kot posledica kakšne znanstvenofantastične napake. Film Legenda o Tarzanu lahko služi le kot parodija svojega žanra, sicer pa ga je najboljše čimprej pozabiti.
Napovednik za film:
[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=dLmKio67pVQ[/embedyt]
