9. 4. 2022 / Film/TV / Recenzija

Kupe št. 6 (Hytti nro 6)

Režija: Juho Kuosmanen
Igralska zasedba: Seidi Haarla, Yuriy Borisov, Dinara Drukarova, Julia Aug
Kraj ogleda: Kinodvor
Ocena: 9

Režiser Juho Kousmanen (1979) je že z diplomskim filmom zbudil pozornost kritiške javnosti, za celovečerni prvenec Najsrečnejši dan Ollija Mäkija (Hymyilevä mies, 2016) pa je prejel nagrado v sekciji cannskega festivala Posebni pogled.

S filmom Kupe št. 6 režiser sledi preverjenemu receptu: na majhen prostor postavi zelo različne ljudi in glej, kaj se zgodi. V istem kupeju se znajdeta študentka Laura (Seidi Haarla) in rudar Ljoha (Yuriy Borisov). Ona je resna in študiozna, on prostaški in vedno malo pod gasom. Čeprav bi Laura zaradi grobijana skoraj odšla domov k svojemu dekletu, se med cimroma počasi razvija naklonjenost.

Laura sprejema Ljohovo preprostost, on pa poskuša omehčati njeno zategnjenost. Sicer nimata veliko izbire; morata vztrajati drug z drugim in tolažita se s tem, da gre samo za nekaj dni, a se kljub temu na koncu poti med njima razvije pravo prijateljstvo, velikim razlikam med njima navkljub. Saj vemo, drugemu moramo dati priložnost, videti v njem dobro in ga sprejeti takšnega, kot je, z vsemi plusi in minusi. Film se spretno izogiba pocukranosti in predvidljivosti. Dialogi so posuti s številnimi duhovitimi pripombami in nesporazumi, zaradi česar je film lahkoten, a vendar humor ni cenen in vulgaren.

Film pa je na nek način tudi nostalgičen. Že samo potovanje z vlakom nas spominja na otroštvo in morda na šolske izlete. Če ceste v klasičnih filmih zaradi potovanja z avtom, s katerim gremo lahko kadarkoli kamorkoli, v nas vzbujajo občutek svobode, je potovanje z vlakom v resnici dolgočasno predvidljivo – kot življenje. A nas hkrati vseeno prisili, da med postanki, krajšimi ali daljšimi, najdemo svobodo in čas za odklop, pa naj to pomeni obisk pri starki z odličnim žganjem ali pa igro v snegu.

Analognost potovanja v kupeju številka šest pa poudarja tudi odsotnost vse tehnologije. Ni računalnikov, mobitelov, tablic, … Še Laurina kamera je iz pamtiveka. Spomnemo se lahko, kako smo se včasih znašli brez zemljevidov in opomnikov na telefonih; biti smo morali tu in zdaj, se zanesti nase in na druge.

Morda se nam bo zdelo, da gledamo ljubezensko zgodbo. Začetek filma nas gotovo napelje na ta pričakovanja, a te zgodbe v filmu ne bomo našli. Kakšna pa sploh je ta zgodba? Preprosta, vsakdanja. Zgodba o poti, ki je bolj pomembna kot cilj. Kakšni so petroglifi, ki jih Laura tako težko pričakuje in zaradi katerih se je podala na tako dolgo pot, gledalci sploh ne vemo. Ona pa jih vidi in je z njimi zadovoljna – še bolj pa s potjo in novim prijateljem.

Simpatičen, prijazen film, ki v gledalcu pusti prijeten občutek in vero v dobro.


Lektorirala: Ivana Rosa