14. 10. 2021 / Film/TV / Recenzija

Krt (El Agente Topo)

Režiserka: Maite Alberdi 
Igralska zasedba: Sergio Chamy, Rómulo Aitken, Marta Olivares
Datum izida: 11. junij 2020 (Čile)
Ocena: 10

Za oskarja nominiran dokumentarec režiserke Maite Alberdi z naslovom El Agente Topo (slovensko Krt) je v naše kinematografe prispel konec avgusta letos. Vsekakor se mi zdi, da se je film znašel ob pravem času na pravem mestu, saj je tematika, ki se je dotika, v prvi vrsti zelo vsakdanja, vendar zaradi tega toliko bolj srce parajoča. Odpira nam železna vrata doma za ostarele, v katerega zasebni detektiv Romulo Aitken pošlje »vohuna« Sergia Chamyja, da bi za stranko poizvedel, ali z njeno mamo lepo ravnajo.

Kaj kmalu se znajdemo v prostoru, ki na prvi pogled spominja na vrtec, le da naokoli razigrano ne tekajo triletni otroci, vendar se v polžjem tempu premikajo (ali pa sploh ne) stanovalci doma za ostarele različnih karakterjev. Film se prične zelo duhovito, saj je delovanje 80-letnega Sergia kot vohuna, ki mora s pomočjo sodobne tehnologije oz. natančneje WhatsAppa in očal, v katera je vgrajena mikrokamera, pošiljati dnevna poročila o dogajanju v domu. To navodilo vzame zelo dobesedno in tako gledalec postane priča detajlnemu dogajanju v domu. Na hodnikih srečuje Sergio veliko stanovalcev in skoraj vsakemu se posveti zelo podrobno. Zelo hitro lahko zaznamo njegovo spretnost poslušanja, prijaznost in spoštljivost, saj ga stanovalci hitro vzljubijo. Temu pa sledi priokus grenkobe, ki se tekom filma razvije v iskreno žalost in jezo. Stanovalci doma za ostarele so zelo osamljeni. Mnogo jih je tam zato, ker jih je družina zapustila (pa čeprav so nekateri še vedno zmožni samostojnega življenja) oz. so jih »rajši dali sem not«, ker so jim doma v breme. Sergio postane glavna atrakcija, ker jim predstavlja svež obraz v panju, ki ga že dolgo nihče ni obiskal. Zanimivo je bilo videti, koliko stanovalcev je bilo veselih obiska, ki ga je dobil Sergio, ko je prišla njegova hčerka z družino; ali pa zaljubljenost v Sergia in želja o poroki s strani ene od stanovalk; ali pa gospa, ki je pri poznih osemdesetih znala na pamet vse pesmi, ki jih je kadarkoli napisala, in jih še vedno piše; ali pa (ne)sprijaznjenost stanovalcev z dejstvom, da je dom za ostarele njihova zadnja postaja.

Po besedah režiserke je film dobil precej drugačno končno podobo, kot je bilo sprva mišljeno, predvsem manj komično, ampak zato toliko bolj ganljivo. »Vse po Sergievi zaslugi,« je rekla Alberdi v uvodnem nagovoru. Njegova izkušnja, ki smo ji lahko priča, nas popelje na vožnjo, za katero vemo, da obstaja, vendar nam je njena vsebina velika neznanka. In ravno v koronačasu, v času karanten(e), ko je bil ves svet zaprt med štiri stene, se je ljudem ta neznanka nekoliko približala. Film poudarja, da smo ljudje socialna bitja in da potrebujemo drug drugega, še posebej tiste, ki jih imamo radi. Potreba po družbi in ljubezni ne preneha, ko nekdo postane senilen, dementen ali nepokreten. In to postane jasno tudi Sergiu, ko v zadnjem pismu detektivu poda poleg informacij še svoje mnenje in mu pove, da bi bile razmere v domovih precej boljše, če bi ljudje, namesto da najemajo vohune in jih pošiljajo v dom, svoje starše ali stare starše obiskali, se z njimi pogovarjali, ker je velikokrat dovolj že samo to, da vidiš ljubljeni obraz in to lahko naredi toliko več kot prijazno in skrbno zdravstveno osebje.

Ko smo po filmu zapuščali dvorano, si je gospa pred menoj obrisala solzne oči in ulovila sem delček njenega klica: »Dober dan, kdaj imate ure obiskov?«


Lektorirala: Nataša Martina Pintarič