Komentar podelitve oskarjev 2019

Znotraj angleškega govornega področja obstaja domiselna skovanka, za katero v slovenskem jeziku le stežka najdemo primerno neposredno ustreznico: »guilty pleasure«. Besedna zveza označuje umetniški izdelek ali družabni dogodek ob katerem oseba uživa, čeprav to le stežka prizna, ker se zaveda (in najbrž deli) splošno negativno recepcijo istega izdelka ali dogodka. Za avtorja pričujočih vrstic so to oskarji. Čeprav okoli sedemtisočglava Akademija vsako leto dokaže, da gre predvsem za samopoveličevanje in »kuhinjo« ter si večino leta kot mantro ponavlja, da tega cirkusa nima smisla več spremljati, se mu vedno znova prepusti.

V tej sezoni so bili oskarji skoraj bolj zanimivi pred samo podelitvijo. Avgusta 2018 je Akademija sprejela odločitev za vpeljavo nove kategorije, t. i. popularnega filma, kar je po protestih kmalu spet preklicala. Decembra 2018 so komika Kevina Harta potrdili kot bodočega moderatorja podelitve, kar je ostal zgolj nekaj dni, ker je zaradi protestov zavoljo minulih homofobnih izjav sam podal odstopno izjavo. Nekaj dni pred podelitvijo si je Akademija omislila novo metodo za stari problem upada gledalcev in objavila, da bodo nekaj oskarjev (fotografija, montaža, maska) podelili kar med oglasi, kar so ponovno preprečili protesti. Nekje vmes je Slovenija dobila prvo članico Akademije, Špelo Čadež, ki se je mednarodno proslavila predvsem s svojimi animiranimi filmi Boles (2013) in Nočna ptica (2016). Protestov na to seveda ni bilo, pozitivne resonance in širše predstavitve njenega ustvarjanja pa bi v Sloveniji vseeno vsekakor lahko bilo še več.

Zaradi tovrstnega spleta okoliščin je letošnja ceremonija v Dolby Theatre v Los Angelesu prvič po treh desetletjih potekala brez moderatorja. S kratkim nastopom skupine Queen z Adamom Lambertom na čelu se je prireditev pričela takorekoč in medias res, s takojšnjo prvo podelitvijo. Amy Poehler, Tina Fey in Maya Rudolph so svoj nagovor sicer rahlo razpotegnile, a ostale krepko pod minutažo klasičnega oskarjevskega uvodnega monologa. V ritmu, ki je bil neprimerno hitrejši kot prejšnja leta, se je prireditev tudi nadaljevala. Hollywoodski zvezdniki kot so Helen Mirren, Jason Momoa, Melissa McCarthy, Brian Tyree Henry, Tyler Perry, Michael Keaton, Guillermo del Toro in Julia Roberts so vodili skozi tekmovalne kategorije, širši krog javnih osebnosti – od kitarista Toma Morella do kongresnika Johna Lewisa – je predstavil nominirance za najboljši film, nekje vmes pa so dobro minuto porabili za omembo stranskih podelitev tehničnih, znanstvenih in nagrad za življenjsko delo ter dobri dve minuti za najavo novega filmskega muzeja v Los Angelesu. Tako sta edina daljša segmenta ostala poklon preminulim ustvarjalcem in glasbene točke z nominiranimi skladbami, med katerimi je najbolj umetelno postavitev seveda doživela favoritka in kasnejša zmagovalka Shallow v izvedbi dueta Lady Gaga in Bradleya Cooperja iz filma Zvezda je rojena (A Star is Born). Tovrstna strnjena prireditev nam je k sreči prihranila vse prisiljene kvazi duhovitosti minulih let, od neuspešnih besednih iger in prekomernih selfijev do prinašanja hitre prehrane v dvorano in mešanja tako imenovane elite z domnevno rajo.

Tekmovalne kategorije so se odvrtele zelo različno in tako podeljevalci kot dobitniki so dokazali, da niso vsi dorasli nastopu na tovrstnem odru. Awkwafina in John Mulaney sta bila verjetno napačna izbira za podeljevalca nagrad za najboljši kratki animirani in dokumentarni film. Z neumestnimi pripombami o pomembnosti kategorije nista naredila nobene usluge delu filmskega ustvarjanja, ki je žrtev ignorance tako znotraj Akademije kot tudi širše. Na drugi strani spektra so nekateri dobitniki kljub pripomočkom popolnoma izgubili občutek za čas in vsebino. Tako je verjetno še najboljši zahvalni govor podala dobitnica nagrade za najboljšo kostumografijo, Ruth Carter, ki je oskarja nemudoma umestila v svojo dolgoletno kariero in izpostavila kako so v Črnem panterju (Black Panther) utelesili afriško plemstvo ter pokazali, kako lahko ženske prevzamejo vajeti na platnu. Političnih izjav in komentarjev na dogajanje v družbi je bilo sicer letos precej malo. Keegan-Michael Key se je obregnil ob Trumpovo nesposobnost zapiranja dežnikov, Rami Malek je izpostavil migracijo svoje družine iz Egipta, Alfonso Cuarón je spomnil na prekarno stanje mehiške delovne sile v ZDA, Spike Lee pa na zgodovino afroameričanov in predsedniške volitve prihodnje leto.

Med nagradami, ki so bile načeloma lepo razdeljene med vse favorite, sta največja osmoljenca dva veterana. Glenn Close tudi sedme nominacije v 36 letih ni uspela pozlatiti in bo najbrž v naslednjih letih med dobitniki (tolažilne?) nagrade za življenjsko delo. Morda skupaj s Paulom Schraderjem, med drugim avtorjem scenarijev za Taksista (Taxi Driver, 1978) in Podivjanega bika (Raging Bull, 1980), ki je začuda šele letos prilezel do nominacije za oskarja.

Med zmagovalci večera so vsekakor dobitniki igralskih kategorij, ki so v minulih letih nase opozorili tudi ali predvsem v serijah in z oskarjem zapečatili selitev na veliko platno. Mahershali Aliju, ki se ga spomnimo recimo iz Hiše iz kart (House of Cards, 2013 –2018), je z Zeleno knjigo (Green Book) po Mesečini (Moonlight, 2016) uspelo že drugič. Preostali so doživeli (evforično) premiero. Tako Regina King (Veliki pokovci, [The Big Bang Theory], 2007–) za Šepet nežne ulice (If Beale Street Could Talk) in Rami Malek (Gospod Robot, [Mr. Robot], 2015–) za Bohemian Rhapsody kot tudi Olivia Colman (Broadchurch, 2013–2017) za Najljubšo (The Favourite).

A prva med enakimi sta seveda dva zmagovalca. Alfonsu Cuarónu, ki je začel mali mehiški val v Hollywoodu, je uspelo v enem desetletju in z dvema filmoma (letošnjo Romo in Gravitacijo [Gravity] iz leta 2014) osvojiti oskarje v (pogojno rečeno)[1] štirih kategorijah: režija, montaža, fotografija in tujejezični film. Še večja je vsekakor zgodba Petra Farrellyja z Zeleno knjigo. Če smo se leta 2016 muzali, ko je Adam McKay, režiser relativno plitvih komedij z Willom Ferrellom, prejel oskarja za Veliko potezo (The Big Short), smo sedaj priča proslavljanju tistega režiserja, ki je skupaj z bratom Bobbyjem Farrellyjem dolga leta veljal za kralja straniščnega humorja. Človek, ki je duhovičil s kronično drisko (Butec in butec, [Dumb And Dumber], 1994) in spermo v laseh (Nori na Mary, [There’s Something About Mary], 1998) ter bril norca iz prekomerne debelosti (Ljubezen je slepa, [Shallow Hal], 2001), siamskih dvojčkov (Kot rit in srajca, [Stuck On You], 2003), multiple osebnosti (Jaz, Irene in jaz, [Me, Myself And I], 2000) in sorodnih tem, je po novem dvojni oskarjevec in soavtor (sicer jasno kompromisnega) dobitnika oskarja za najboljši film. Očitno je res vse mogoče.

Pravih presenečenj je bilo malo. Morda še najbolj izstopajo poraz Najljubše v spopadu s Črnim panterjem pri kostumografiji in scenografiji, presenetljiva zmaga Bohemian Rhapsody pri montaži (primerjajte tega z Možem iz ozadja [Vice] …) in skorajda šokantna zmaga vizualno najbolj zadržanega Prvega človeka (First Man) v kategoriji vizualnih efektov, v konkurenci s filmi Solo: Zgodba Vojne zvezd (Solo: A Star Wars Story), Igralec št. 1 (Ready Player One), Maščevalci: Brezmejna vojna (Avengers: Infinity War) in Christopherjem Robinom.

Ko se je letošnja podelitev oskarjev zaključila približno eno uro prej kot običajno, je zaradi vsega naštetega ostal čuden priokus. Je prireditev, ki zgolj zdrdra točke dnevnega reda, brez pretiranih pozitivnih ali negativnih vrhuncev, skrajno medla in dolgočasna ali najboljša možna in točno takšna, kot jo potrebujemo?

Seznam vseh nagrajencev najdete na tej povezavi.