Komentar Grossmanna 2016

Minil je že 12. Grossmannov festival fantastičnega filma in vina, ki je potekal med 12. in 16. julijem, ter znova poskrbel za pospešeno deterioracijo jeter in zvišan pritisk z znaki psihoze. Ljutomer je s svojo majhnostjo in pristnostjo ustvaril prijetno vzdušje, zabave in druženja ni pokvarilo niti vreme, zaradi katerega so bile nekatere projekcije in dogodki prestavljeni pod streho, upornega duha pa niso zlomili niti protestniki z (ironično) Grosmmanove ulice, zaradi katerih se je moral nočni glasbeni program, ki jih je tako zelo motil, preseliti na drugo lokacijo.

Letos so organizatorji obiskovalcem zagotovili enkratno priložnost na velikem platnu zaužiti dvoje največjih zvočno-vizualnih mojstrovin nekonvencionalnega režiserja Stanleya Kubricka, kontroverzno distopijo Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange) in psihološko grozljivko Izžarevanje (The Shining). Obe retrospektivi je napovedal častni gost festivala, producent Jan Harlan, Kubrickov svak in tesen sodelavec – med drugim je produciral še njegovo erotično dramo Široko zaprte oči (Eyes Wide Shut), ki z rekordom za najdlje trajajoče snemanje v zgodovini priča o Kubrickovem perfekcionizmu in je tudi film, s katerim je bil sam najbolj zadovoljen. Kubrickove retrospektive je uvedel ravno Harlanov dokumentarni film Stanley Kubrick: Življenje v slikah (Stanley Kubrick: A Life in Pictures), ki je s pregledom režiserjevega opusa in z nekaterimi nikoli prej rabljenimi, z občutkom izbranimi posnetki pripomogel k boljšemu razumevanju Kubrickove umetnosti. Tako v dokumentarcu kot v živo se je čutila Harlanova skromnost in njegovo neizmerno prizadevanje približati svakovo genialnost publiki. Jan Harlan o sebi ni povedal veliko, saj se, kot sam pravi, nima za umetnika, ampak za človeka, ki dela po navodilih. Priznal je sicer, da je Kubricka spoznal s Straussovim opusom, a si za njegovo izbiro simfonije Tako je govoril Zaratustra v 2001: Vesoljska odiseja ni želel dajati nobenih zaslug. Ovrgel je mit o sodelovanju pokojnega umetnika pri snemanju pristanka na luni in potrdil nastajanje HBO-jeve miniserije Napoleon, Kubrickovega nedokončanega projekta in življenjske strasti. Na tej točki bi veljalo izpostaviti še neposrečen urnik samega festivala. Prav tako kot lansko leto se je namreč tudi tokrat v času javnega pogovora s častnim gostom vrtel eden izmed najbolj pričakovanih filmov na festivalu – letos je bila to Čarovnica (The Witch). Veliko obiskovalcev se posledično pogovora ni moglo udeležiti, Harlan pa se je enako kot lani Udo Kier znašel pred kar nekaj praznimi stoli. V prihodnje bi bilo res dobro, da se v času pogovorov s tako eminentnimi gosti ne planira ostalih dogodkov ali projekcij.

Grossmannov filmski program poleg slovenskega otvoritvenega filma Psi brezčasja in zgoraj omenjenih Retrospektiv, sestavlja še deset sklopov, in sicer: Hudi maček – tekmovalni program za najboljši celovečerni film; Grossmann grindhouse – kultni klasiki prihodnosti; Hrupni maček – tekmovalni program za najboljši glasbeni dokumentarec; Méliès d’Argent – tekmovalni program za najboljši evropski kratki fantastični film festivala; Slakov hudi maček – tekmovalni program za najboljši kratki film; Grossmann Offbeats – neprilagojeno, nadžanrsko in bizarno; Začarani kino – program za otroke in mladostnike, ki je delno potekal tudi v sodelovanju z Animateko; Torture Garden – B-maraton krvi, akcije in čudaštev – v sodelovanju z Jinga Films; Na fantastični strani Alp – balkanski neodvisni žanrski film in pa Kino klopotec – Slovenski film 2.0 – po izboru Marcela Štefančiča, jr.

V tekmovalnem programu je bilo poskrbljeno za pestro in kvalitetno ponudbo, med katero gre posebej omeniti prvi film večletnega obiskovalca Grossmmanna, švedskega producenta in novopečenega režiserja Christiana Hallmana, ki je v Sensorii prepričljivo združil temo izgube in zapadanja v depresijo s srhljivo navzočnostjo duhov in prikazom dogajališča (stanovanjskega bloka) kot žive entitete s svojo dušo. V sklopu Grossmann Grindhouse je bil posebej zanimiv film Zadnja beseda Johnnyja Franka Garreta (Johnny Frank Garrett’s Last Word), ki ne blesti po vrhunski igri, vendar pa posrečeno meša elemente resnične zgodbe, grozljivke in celo komedije, medtem ko skuša oprati ime (kot vse kaže) po krivem obsojenega mladeniča Johnnyja F. Garetta. Izjemno močan je bil tudi program glasbenih dokumentarcev s Salad Days – Desetletje punka v Washingtonu (Salad Days – A Decade of Punk in Washington) in Dobo puščavskega rocka (Desert Age: A Rock and Roll Scene History) v ospredju. Pri kratkih filmih je bila med gledalci najbolj priljubljena 3-minutna humorna groteska Španca Eduarda Casanove, Eat My Shit, ki sicer ni pretirano izvirna, a je kljub temu še kar zanimivo zastavljena. Zaključno prireditev s podelitvijo nagrad je vodil Jure Longyka.

Nagrajenci in nagrajenke so:

Hudi maček za najboljši celovečerni film: Scherzo Diabolico (Mehika, ZDA; 2015; Adrian Garcia Bogliano),
posebna omemba: Napad irhastih zombijev (Attack of the Lederhosenzombies; Avstrija; 2016; Dominik Hartl),
hrupni maček za najboljši glasbeni dokumentarec: Odpadki druge generacije – po stopinjah nekega punka (Slovenija; 2016; Dunja Danial),
slakov hudi maček za najboljši kratki film: Izginotje Willieja Binghama (The Disappearance of Willie Bingham; Avstralija; 2015; Matt Richards),
melies d’argent za najboljši evropski fantastični kratki film: Zobki (Quenottes; Luksemburg; 2015; Pascal Thiebaux, Gil Pinheiro)
vinski šampion hudi maček za najboljše vino: Ranfol (Kos)
zmagovalni film Male delavnice groze je Samaritan (Vasja Rovšnik).

Kratki video Grossmannovega fantastičnega tretjega dneva:

[embedyt] http://www.youtube.com/watch?v=UktK4djmSLk[/embedyt]