LIFFe: Klub (El Club)
Čilski režiser Pablo Larraín je svojo kritičnost že pokazal z za oskarja nominirano družbeno-politično dramo No, tokrat pa je pod svoj oster drobnogled vzel katoliško Cerkev, ki ima v Čilu, kot v marsikateri drugi južnoameriški državi, ščitena s strani bogatih posameznikov, še vedno izredno moč. Skrajni čas je torej, da se spregovori o tabuiziranih temah, o katerih se tolikokrat šepeta, zato ni čudno, da je letos poleg Kluba izšel še en čilski film, ki tretira problem pedofilije, El bosque de Karadima.
Klub zaznamuje svojevrstni minimalistični vizualni slog. Hladen podton slike in sivina, ki obdaja mrzlo čilsko obalo, nas opozarjata na temó, v kateri se znajdemo, ko govorimo o duhovnikih-grešnikih. Larraín na srečo ne zapade v nevarno črno-belo slikanje ali moraliziranje, temveč skuša problematiko večplastno osvetliti. Ne obtožuje toliko duhovnikov kot sámo Cerkev, ki jih, namesto da bi se soočila s problemom, s sramom skriva v hišah (zaporih) na odročnih lokacijah, kjer veljajo stroga pravila. V takšni situaciji se znajdejo štirje duhovniki, ki si prosti čas krajšajo s pasjimi dirkami, vse dokler ne začnejo njihovi različni grehi iz preteklosti kot valovi Tihega oceana butati na površje. S tesnobnimi velikimi in bližnjimi plani smo neposredno soočeni z njihovimi intimnimi spovedmi, ki nam nudijo edinstven vpogled v njihovo doživljanje in ki pričajo o tem, da so sami tako žrtve ustanove kot ogabni izprijenci. Niso vsi duhovniki aseksualna bitja, kot bi marsikdo rad verjel, vse prevečkrat so to »kralji potlačitve«.
