Klika (Clique, 1. sezona)
Zgodba sledi prijateljicama iz otroštva, preudarni in zadržani Holly (Synnove Karlsen) ter divji in brezbrižni Georgii (Aisling Franciosi), ki se vpišeta na študij na univerzi v Edinburghu. Po navdušujočem prvem predavanju stroge in avtoritativne profesorice ekonomije Jude McDermid (Louise Brealey) se Georgia odloči pridružiti Judinemu elitnemu programu pripravništva oziroma ženski iniciativi Solasti. Holly obljubam o življenju na visoki nogi ne nasede, naivno Georgio pa klika Judinih deklet potegne v vrtinec divjih zabav, prepovedanih substanc in spletk. Njuno nekoč trdno prijateljstvo se znajde na težki preizkušnji.
Jess Brittain, ustvarjalka kontroverzne angleške serije Mularija (Skins, 2007–2013), tudi tokrat v središče postavlja najstnike. Ti se znajdejo v vlogah »mladih odraslih« v navidezno glamuroznem svetu podjetništva in financ, kjer je vse na dosegu roke in je vsaka še tako nemogoča želja uresničljiva. Razkošje in denar kvarita, sporoča Klika, saj gresta pogosto z roko v roki z mamili, alkoholom in neobrzdanim seksom. Receptu dodajmo še zdolgočasene, hormonov polne najstnike in dobili smo smrtonosni koktejl, tiktakajočo bombo, ki jo bo prav kmalu razneslo.
Ustvarjalkin avtorski pečat je jasno razviden, saj bi liki prav lahko bili prijatelji tistih iz Mularije, zapleti pa mnogokrat spominjajo na svetovno najstniško (knjižno in televizijsko) uspešnico Opravljivka (Gossip Girl, 2007–2012), čeprav so v Kliki obdelani precej bolj površno. Holly je kot protagonistka dovolj zanimiva, da usmeri pozornost nase, igralka, ki jo upodablja, pa svoje delo opravi prepričljivo. Hollyjina temačna predzgodba poglablja lik in mu doda kompleksnost. Georgia je nekakšno nasprotje, antijunakinja glavnega tandema in prijateljico zanimivo dopolnjuje, zmoti le igralkina občasno šibka interpretacija. Vsi ostali liki so žal le kulise in delujejo tako enodimenzionalno, da imamo občutek, da so papirnati. Čedne pripadnice zlovešče klike so obdelane precej površno in se med seboj skorajda ne ločijo. Dobimo občutek, da se vse tri zlijejo v eno osebo, v skupnih prizorih pa pustijo občutek nepotrebne gneče. Če se spomnimo na nekaj drugih slavnih (in enako zloveščih) filmskih dekliških klik, od tiste v Nimaš pojma (Clueless, 1995, rež. Amy Heckerling) in Zlobnih dekletih (Mean Girls, 2004, Mark Waters) do bolj eksotične klike v Čarovnicah (The Craft, 1996, rež. Andrew Fleming), so imele vse pripadnice veliko več karizme, veliko več specifičnih značilnosti in so bile v splošnem bolje okarakterizirane. Pri manj pomembnih likih se ustvarjalka serije odreže še slabše; lik Elizabeth Smith (Sorcha Groundsell), denimo, Hollyjina cimra, ki ji velikokrat priskoči na pomoč, je predstavljena tako grobo, da se je potrebno vprašati, ali morda le ne gre za nekakšno (neuspelo) parodijo. Še dobro, da je tu McDermidova, ki je eden boljših likov. Brealeyjeva je v vlogi stroge profesorice, netipične feministke in predvsem močne ženske enako srhljiva kot tudi navdušujoča. Podoben televizijski lik je v zadnjem času ustvarila tudi Davisova v vlogi profesorice Annalise Keating, čeprav je slednja v svoji interpretaciji na povsem drugem nivoju. A McDermidova ne zaostaja. Že v svoji predstavitvi, v kateri prav posebej nagovori študentke, ki jim zabiča, »da ne smejo jamrati zgolj zato, ker so rojene z vagino«, je jasno, da gre za lik, ki vnaša svežino. Po njenem pravi problem današnjih deklet tiči v njih samih; na socialnih medijih prodajajo svojo integriteto in se potem smilijo same sebi. Svetuje jim tudi, da se ne poskusijo upirati moškemu seksizmu; ta je žal večen. Ženska ga mora enostavno sprejeti in ga obrniti sebi v prid. Tak pristop k feminizmu je na televizijskih ekranih osvežujoč in ponudi kar nekaj snovi za premislek, proti koncu sezone pa ga scenarij postavi še v drugačno luč, kar povzroči velik moralni zaplet.
Z vidika zgodbe (in tudi scenarija) seriji velikokrat spodrsne na temeljih. Zgodbeni lok sicer vsebuje veliko zanimivih zasnov, a so velikokrat žal neizkoriščene. Dramaturško gledano je veliko prizorov amaterskih, neprepričljivih in so pogosto na ravni cenenih žajfnic (npr. pogosti nizi »naključij«, ki vodijo v določen zaplet ali pretirano dramatični odzivi na situacije). To je tudi največja napaka serije, ki pa jo rešujejo številni izvrstni vizualni bombončki. Estetika, ki se je ne bi branila niti najboljša hollywoodska produkcija, je namreč močan atribut oziroma celo glavno gonilo celotnega izdelka. Priča smo namreč montažam prizorov, ki so prepojeni s temnimi, a vizualno izjemno privlačnimi neonskimi odtenki barv, v katerih votla blišč in glamur zasijeta v vsem svojem hladnem sijaju. Vse skupaj je podloženo s skrbno izbrano glasbeno podlago, ki poudarja zunanjo podobo omenjenih prizorov. Podobno sta na filmskih platnih počela že filma Spomladanske žurerke (Spring Breakers, 2012, rež. Harmony Korine) in Neonski demon (The Neon Demon, 2016, rež. Nicolas Winding Refn) in prav vsi trije na ta način uspešno prenašajo svojo sporočilnost. Seveda je na gledalcu, da sporočilo razbere in se do njega opredeli. Tudi kamera ni le statična opazovalka, ampak je dinamičen lik, pogosto je tresoča, se vmešava in aktivno sledi dogajanju, s čimer ustvarja občutek utesnjenosti nevarnega sveta, v katerem se znajdeta protagonistki.
Zunanji svet je za dekleta nevaren. Požre jih in prebavi njihovo nedolžnost, izpljune pa le lupino tistega, kar so nekoč bile. Sporočilo Klike je v tem dovolj direktno in močno, žal pa mu do statusa prepričljivejšega izdelka manjka še veliko. In morda bi veljalo upoštevati nasvet, s katerim McDermidova zaključi svoja predavanja: »Če niste najboljši, ne tratite mojega časa. Takih ne maram.«
Napovednik:
[embedyt]https://youtu.be/UIiiVKoT60M[/embedyt]